"Kot deklica sem živela v jami," se spominja 35-letna Christina Rickardsson, ki danes živi na Švedskem. Svoje otroštvo v Braziliji je opisala v knjigi "Never Stop Walking: A Memoir of Finding Home Across the World" (Nikoli nisem nehala hoditi: spomini na iskanje doma po vsem svetu).

Opisala je, kako sta z mamo lovili ptice, ki sta jih nato pojedli. Pa kako sta prosjačili za hrano in brskali po smeteh, prodajali cvetje in suho listje za pest riža. Nekoč sta celo bežali pred jaguarjem. 

Mati je z njo leta 1983 pobegnila od družine, ker so jo zlorabljali. Takrat je bila stara komaj 15 dni. Bili sta zelo revni. Medtem ko sta prosjačili na ulici, so ju pljuvali in zmerjali. Leta 1991 so dali Christino v sirotišnico in posvojila jo je družina iz Švedske. V Brazilijo se je vrnila šele leta 2015, ko se je vnovič srečala z mamo.

Nikoli ni pozabila, od kod prihaja. Ustanovila je sklad za pomoč otrokom, predvsem želi pomagati sirotam, ki živijo na ulici. Želi nekaj narediti in pravi, da noben otrok ne bi smel biti lačen. In da bi morali vsi imeti možnost izobraževanja.

Mi se z njo še kako strinjamo.