Evropska komisija je januarja sprožila posvetovanje s socialnimi partnerji, saj želi zagotovitev pravične minimalne plače v vsej Evropski uniji. To ne pomeni, da se bo komisija kakor koli vmešavala v odločitev držav ali celo določala višino minimalne plače, prav tako nima v načrtu predlagati enotne evropske minimalne plače. Predlagala pa bi zakonodajni okvir, znotraj katerega bi članice EU same opredelile minimalno plačo.

Zakaj potrebujemo posvetovanja in okvir?

Evropska komisija si je za cilj zadala, da imajo vsi delavci v EU zagotovljeno dostojno življenje. Poleg (ne)dostojnega življenja pa so zaznali še eno perečo težavo – preseljevanje iz ene članice v drugo članico EU oz. beg možganov, in sicer zaradi boljše minimalne plače, boljših pogojev dela in kakovostnejšega življenja. Številni bežijo z juga na sever ter z vzhoda na zahod. Razlike med članicami so ogromne, kar predstavlja problem, s katerim se bo treba prej ali slej aktivno spopasti. Zato se je komisija odločila za določitev zakonodajnega okvira o minimalni plači.

Razlike v minimalnih plačah so prevelike

Če na primer pogledamo Luksemburg, kjer je minimalna plača več kot 2000 evrov bruto, in Bolgarijo, kjer je minimalna plača pod 300 evri, ter če obe državi postavimo v evropski kontekst, nam je jasno, da je nekaj s to sliko narobe. Slovenija je  s svojo minimalno plačo v sredini, a spet je treba poudariti, da se tudi Slovenija pri tem vprašanju spopada s številnimi trenji – še posebej med delodajalci ter na drugi strani vsemi deležniki, ki minimalno plačo zagovarjajo.

To se je opazilo tudi na današnji okrogli mizi evropskega poslanca Milana Brgleza (S&D/SD). Že za to, v kakšen koncept bi postavili vprašanje minimalne plače, ni enotnega mnenja. Ali izhajamo iz stališča človeka, kateremu je treba zagotoviti dostojno življenje s plačo, ki jo zasluži, ali pa bomo izhajali iz ekonomije in nekega matematičnega izračuna minimalne plače, pri tem pa bi upoštevali različne makroekonomske kazalce. Na primer izračun minimalne plače, ki upošteva socialno, politično in ekonomsko komponento. Prav na to je opozarjala generalna direktorica Gospodarske zbornice Slovenije (GZS) Sonja Šmuc, ki meni, da pri zadnjem dvigu nihče ni izračunal, kaj vse bo to prineslo s seboj. Če se odločiš za takšen dvig, moraš upoštevati tudi ekonomijo kot tako, torej inflacijo, zaposlenost, BDP, produktivnost. 

Za prvi koncept – torej koncept, ki v ospredje postavlja človeka – pa se zavzema (trenutno še) državni sekretar na ministrstvu za delo Tilen Božič oz. je ta koncept izbrala Slovenija. 

Porajalo se je tudi razmišljanje, kako so delodajalci malce zaspali, saj je država morala reševati stisko ljudi, ki so delali in ob tem bili reveži. To pomeni, da so delodajalci izplačevali minimalne plače ob prepričanju, da bo za te delavce poskrbela država. Torej je bila oz. je država obremenjena z nečim, kar bi moral urediti delodajalec. 

Evropski okvir bi bilo dobro postaviti tudi z namenom urejanja demografskih vprašanj in vprašanja pomanjkanja primerne delovne sile. To pomeni, da se lahko kar kmalu zgodi, da se nas bodo tuji delavci izogibali, saj bodo šli tja, kjer ponujajo več in je kvaliteta življenja boljša. Kmalu se torej lahko zgodi, da niti tujci več ne bodo želeli v Slovenijo na delo, slovenski državljani pa bodo delali v tujini. 

Kar se moramo odločiti, je, kaj nam je bolj pomembno. Ali je človek pred ekonomijo, ali je ekonomija pred človekom, ali pa sta lahko enakovredno pomembna. Država in delodajalci se bodo morali odločiti tudi, ali si želijo dobrega in kakovostnega kadra. Če bo njihov odgovor pritrdilen, ga bodo torej morali primerno plačati. V nasprotnem bo kader, tako domači kot tuji, šel nekam, kjer so plače in pogoji dela boljši. 

Nas že spremljate na Facebooku? Pridružite se nam in bodite na tekočem vedno in povsod!

Si želite aktualne novice prejemati tudi na elektronski naslov? Potem se prijavite na Cekinove e-novice!