Tudi če je z najemno pogodbo določen krajši odpovedni rok, velja minimalni rok, ki ga določa zakon. V spremenjenih gospodarskih razmerah in ob padanju cen najemnin se določba, ki je nekdaj predvsem ščitila najemnike, lahko izkaže za dvorezen meč, saj najemnikom preprečuje, da bi si na hitro poiskali cenejšo možnost najema.

Pri že sklenjenih najemnih pogodbah za nedoločen čas je morebitno skrajšanje odpovednega roka odvisno od tega, kako ste se sposobni pogajati. Zakon daje možnost, da lahko stranki kadar koli najemna pogodba sporazumno prekineta. Najemnik, ki je sklenil pogodbo za nedoločen čas, tako lahko najemodajalca postavi pred izbiro: še eno leto prejemanja najemnine v višini, določeni s pogodbo, ali še več let garantiranega prejemanja nekoliko nižje najemnine.

Pri bodočih najemnih pogodbah sta dve možnosti. Sklenete lahko pogodbo za določen čas, na primer eno leto. V pogodbi je pametno opredeliti tudi možnost podaljšanja in postopek, po katerem do podaljšanja pride, ter določiti skrajni rok, ki naj bo vsaj mesec dni pred iztekom pogodbe, ko mora biti sklenjen ustrezen aneks za podaljšanje. Če do sklenitve aneksa ne pride, imata obe stranki še dovolj časa – najemnik, da si najde nove prostore, najemodajalec pa, da najde novega najemnika.

Druga možnost je sklenitev pogodbe za nedoločen čas, stranki pa hkrati druga drugi vročita podpisano odpoved pogodbe, na kateri še ni vpisan datum, ter se pooblastita, da po lastni presoji izpolnita odpoved z datumom. Upoštevajte, da bi lahko katera od strank v primeru spora ugovarjala, da ni šlo za sporazum strank, ampak zgolj za voljo ene stranke, in da ni mogoče z gotovostjo napovedati, kako bi o tem presojalo sodišče.