Večina dečkov morda sanja o odraščanju na posestvu Napoles z luksuzno vilo, dirkalno stezo, živalskim vrtom z eksotičnimi živalmi, bazenom z ogrevano vodo ...

Čeprav je imel vse našteto, je Sebastian Marroquin odraščal v vse prej kot idealnih razmerah. Edini krivec je bil njegov oče – Pablo Escobar, najmočnejši mafijski šef, ki je v svojih časih brez usmiljenja ubijal vse svoje nasprotnike, med njimi celo ministre in predsedniške kandidate.

Sebastian Marroquin, ki mu je bilo tedaj ime Juan Pablo Escobar, je imel vse bogastvo sveta, ampak ni užival v njem. Njegovi edini prijatelji so bili telesni stražarji. Imel je 30 motorjev, ki jih ni mogel voziti. "Ironično, kajne? Zdaj nimam vsega tega, ampak se zaradi svobode počutim zelo bogatega," pravi.

Ni šel po očetovih stopinjah. Danes je cenjeni arhitekt in velik borec proti drogam. Po polnoletnosti je takoj spremenil ime in čeprav še danes prodaja majice z očetovo podobo, pravi, da ne želi imeti nikakršnih povezav s "človekom, ki je več kot dve desetletji teroriziral večino Kolumbije".

Celo spoprijateljil se je z nekaj otroki, katerih starše je ubil njegov oče. Izdal je knjigo z naslovom "Pablo Escobar: moj oče", v kateri opisuje čudne podrobnosti razvratnega življenja največjega mafijskega šefa v zgodovini. Plesalke na njegovih zabavah so se vračale domov bogatejše za nekaj tisoč dolarjev, po hrano za njegove otroke so šli včasih s helikopterjem.

"Ni bil slab oče. Povedal mi je, da je poskusil vse droge tega sveta, razen heroina, in mi zabičal, da naj mi ne pade na pamet, da bi storil isto. Prvo pravilo je bilo: nikoli ne uživaj drog. Zaposlenim, ki so kadili marihuano pred mano, je grozil s smrtjo. Še danes imam njegova pisma z nasveti, naj bom dober človek in učenec, naj se ogibam drogi," je opisal.

Najbolj grozno obdobje zanj je bilo, ko sta z očetom bežala pred oblastjo. "Selili smo se vsak drugi dan. Med vožnjo z ene na drugo lokacijo smo imeli preveze čez oči, da ne bi izdali prejšnje, če bi nas slučajno ujeli. Nekoč je oče celo kupil podjetje s taksiji, da bi nadzoroval odhode in prihode v in iz mesta."

Denar ni bil nikoli problem. "Nekoč je zažgal dva milijona dolarjev, da nas ne bi zeblo." Ko je bil star 11 let, je v njihovem stanovanju eksplodirala bomba. "Z mamo sva ga rotila, naj preneha z nasiljem, ampak nama je odgovoril, da zanj ni povratka." In medtem ko je bil za vlado sovražnik številka ena, ga je del ljudstva oboževal. Namreč, gradil je nogometna igrišča in šole, da revni otroci ne bi postali odvisniki.

Kralj kokaina je umrl leta 1993, ko so ga domnevno ubili specialci. A njegov sin je prepričan, da ga ni nihče ubil, ampak da je njegov oče storil samomor. Od njegovega velikega bogastva ni ostalo nič, takoj po njegovi smrti je takrat 17-letni sin pobegnil v Argentino. "Takrat sem bil popolnoma zmeden. Sovražil sem Kolumbijo, celo grozil sem oblastem, čeprav sem se potem takoj kesal. Čez čas se mi je posvetilo, da bi bil lahko jaz naslednji za odstrel."

Zato je spremenil ime pa tudi celotno življenje. Začel je študirati arhitekturo ter predavati proti nasilju in drogi. Sčasoma je priznal, da njegov oče ni bil junak. "Ponosen sem nase. Lahko bi postal Pablo Escobar drugi, morda celo bolj nevaren. Imel sem možnost naslediti kartel, ampak sem se odločil za študij in pošteno življenje."