Idealno je, če je umrli za časa življenja zapisal oporoko in umrl s "čistimi računi" ter če med dediči ni nobenega spora. Hitro pa se lahko močno zaplete, če so nesoglasja med dediči in če so za zapustnikom ostali neporavnani računi. Takrat nastopi vprašanje, kako je s podedovanimi dolgovi, kaj zdaj, ker je oče umrl zadolžen. Moramo njegove dolgove poravnati dediči, otroci?

Pojdimo lepo po vrsti. Sodišče na zapuščinsko obravnavo pisno povabi "vse prizadete osebe", med njimi vse znane dediče, potomce, zakonce, zunajzakonske partnerje in druge, pa tudi morebitne upnike, če ve zanje. Nanjo lahko poleg naštetih pristopijo tudi druge osebe, ki bi lahko imele kakršno koli pravico ali interes do zapuščine, četudi jih sodišče ne vabi. Ravno pri slednjih se lahko izkaže, da je imel zapustnik morda pri kom neporavnane račune, za katere dediči sploh niso vedeli.

Nadaljujmo. Namen zapuščinske obravnave je ugotoviti, katero premoženje spada v zapuščino po pokojniku, katere osebe bi lahko prišle v poštev pri dedovanju ter katere pravice iz zapuščine gredo dedičem, upnikom in drugim osebam, ki imajo kakšno pravico do zapuščine. Potencialni dediči lahko vse do konca zapuščinske razprave pred sodiščem izjavijo, ali sprejmejo dediščino ali se ji morda odpovejo. Prav tako se lahko druge prizadete osebe, vključno z upniki, izjasnijo glede svojih interesov ali morebitnih pravic do zapuščine. 

Pomembno je vedeti, da je dedič, ki izjavi, da sprejema dediščino, odgovoren za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja. Odgovarja do višine vrednosti podedovanega premoženja s svojim celotnim premoženjem in ne zgolj s podedovanimi stvarmi, ki so predmet zapuščine. 

"Na primer, če dedič podeduje avto, ki je v zapuščini ocenjen na 10.000 evrov, odgovarja za zapustnikove dolgove v višini 10.000 evrov. Če podedovanega vozila za ocenjeno vrednost ne more ali ne želi prodati, mora dejansko upnika "izplačati" iz svojega lastnega premoženja," je razložila odvetnica Katarina Čeč Labernik. 

Dedič se lahko tudi izreče, da se odpoveduje dediščini, in sicer lahko poda izjavo o odpovedi do konca zapuščinske obravnave. Izjava je nepreklicna. Po besedah odvetnice Katarine Čeč Labernik se je smiselno odpovedati dediščini v primeru dvoma o pozitivnem stanju zapuščine, saj dedič ni odgovoren za zapustnikove dolgove, če se je odpovedal dediščini. Upniki bodo verjetno zahtevali svoje nazaj, zato se je pametno o zapuščini posvetovati z odvetnikom in izbrati najbolj ugodno rešitev za vas. Ob oceni, da je dejansko več dolgov kot premoženja, se lahko vrednost premoženja ugotavlja s cenitvijo zapuščine, da se resnično prepričate, ali se vam "izplača" dedovati ali ne.

Če noben od dedičev ne sprejme zapuščine, zapuščina postane lastnina države, razen če se takšna zapuščina prenese v stečajno maso zapuščine brez dedičev. "Upnik lahko zahteva, da se zapuščina brez dedičev prenese v stečajno maso zapuščine brez dedičev, če v šestih mesecih po prejemu obvestila o zapuščini brez dedičev oziroma v šestih mesecih od dneva objave oklica, če gre za neznanega upnika, prijavi zahtevo v zapuščinskem postopku in vloži predlog za začetek stečaja zapuščine brez dedičev," je še dodala odvetnica Katarina Čeč Labernik.

Kaj, če je umrli za seboj pustil davčni dolg?

V primeru smrti dediči odgovarjajo za davčni dolg pokojnega, če na dan smrti presega 80 evrov in če se ne odpovejo dediščini. Dediči ne odgovarjajo za zapustnikove denarne kazni, globe in stroške postopka o prekršku. Pri Finančni upravi lahko preverijo stanje dolga pokojnega in uveljavljajo terjatve do pokojnega v zapuščinskem postopku. Po prejemu sklepa o dedovanju dediče tudi obvesti o višini davčnega dolga, za katerega odgovarjajo, in jim posreduje vse podatke za izvedbo plačila. Dedič je dolžan dolg plačati v 60 dneh od dneva pravnomočnosti sklepa o dedovanju, pojasnjuje Finančna uprava na spletni strani. Tudi v primeru davčnih dolgov velja, da odgovarja dedič za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja.

Postopki se lahko zavlečejo za več let

Najbolje je, če umrli ni zapustil dolgov in če ni spora za zapuščino. Takrat dediči poplačajo zgolj stroške pogreba, sodno takso zapuščinskega postopka in če gre za dediče, ki niso v prvem dednem redu (na primer zapustnikovi otroci, zakonec oziroma zunajzakonski partner), tudi davek na dediščino. Premoženje po umrlem je praviloma hitro razdeljeno in zapuščinski postopek je končan v nekaj mesecih, v praksi v treh do šestih mesecih po prejemu smrtovnice.

Vsakršen spor glede obsega zapuščine, upravičenosti do dedovanja, terjatev do zapustnika in podobnega pa lahko znanto podaljša zapuščinski postopek. Sodišča v zapuščinskem postopku praviloma ne odločajo o spornih dejstvih med strankami, temveč stranke, ki so v sporu, napoti na pravdo oziroma na vložitev tožbe. Če stranka, ki je napotena na pravdo, tožbo dejansko vloži, sodišče zapuščinski postopek prekine do pravnomočne odločitve o tožbi in šele tedaj nadaljuje z zapuščinskim postopkom.  V določenih primerih lahko to pomeni tudi več dolgih, negotovih in živčnih let.

Si želite aktualne novice prejemati tudi na elektronski naslov? Potem se prijavite na Cekinove e-novice!