V zadnjih petih letih, torej od začetka marca 2017 do konca februarja 2022, se je hrana podražila za 13,9 odstotka. 

Cene moke in izdelkov iz žit so danes višje za 14,9, kruha za 21,2 in mesa za 20,8 odstotka, pri čemer so se cene drobovine zvišale za 30,6, svinjine za 27,8, govedine in teletine za 23,4 ter perutnine za 18 odstotkov. 

Polnomastno in posneto mleko je dražje za 12,9 oziroma 13,8, jajca za 15,6 in sveže sadje za 60 odstotkov. 

V navedenem obdobju izstopajo še podražitve krompirja (za 38,3 odstotka), masla (za 26,9 odstotka) ter testenin in kuskusa (za 18,4 odstotka). 

Na drugi strani pa so se v petih letih najbolj pocenili sveža zelenjava (za 17,5 odstotka), čokolada (za 13,4 odstotka) in sladkor (za osem odstotkov), kažejo podatki Statističnega urada. 

Precejšnje podražitve med epidemijo

Precejšnje podražitve so bile tudi med epidemijo covid-19 in od marca 2020 do danes se je hrana podražila za 6,1 odstotka.

Moka in drugi izdelki iz žit so v primerjavi z obdobjem pred pojavom novega koronavirusa danes dražji za 9,9, kruh za 12,8, drugi mesni pripravki (kamor spada tudi mleto mešano meso) za tri, polnomastno in posneto mleko za 5,2 oziroma 9,5, jajca za 5,6 in sveže sadje za 22,2 odstotka. Samo v letu 2021 se je hrana podražila za štiri odstotke, pri čemer so se najbolj podražili kruh in izdelki iz žit (6,3 odstotka), olje in maščobe (6,1 odstotka), sadje (10,7 odstotka), zelenjava (6,6 odstotka), so nanizali na Statističnem uradu. 

Gibanje povprečnih letnih drobnoprodajnih cen izbranih živil v evrih (vir: Statistični urad): 

Občutnejše podražitve so na Statističnem uradu v preteklosti zabeležili tudi leta 2001, ko so se cene hrane zvišale za 10,9 odstotka, največ meso (15,1 odstotek) ter kruh in izdelki iz žit (12 odstotkov). V letu 2002 se je hrana podražila za 4,7 odstotka, najbolj olje in maščobe (19,5 odstotka), v letu 2003 se je izjemno podražila zelenjava (18 odstotkov). Leta 2007 so cene hrane poskočile za 14 odstotkov, najbolj mleko, sir in jajca (za 21,2 odstotka), sadje (za 20,3 odstotka), olje in maščobe (za 20,1 odstotka), kruh in izdelki iz žit (za 18,7 odstotka) ter meso (za 11 odstotka). 

Leta 2008 se je hrana podražila za 3,9 odstotka, največ olje in maščobe (za 20,2 odstotka), ribe in morski sadeži (za 13,3 odstotka) ter mleko, sir in jajca (za 10,4 odstotka). V letu 2011 so cene hrane zrasle za 4,9 odstotka, najbolj sladkor, marmelada, med, čokolada in slaščičarski izdelki (10 odstotkov), mleko, sir in jajca (9,2 odstotka), olje in maščobe (8,8 odstotka) ter meso (7,4 odstotka), medtem ko se je v letu 2012 hrana podražila za 4,8 odstotka, najbolj sadje in zelenjava (za 14,9 oziroma 19,5 odstotka). 

Potrošniki podražitve občutimo na računih 

Cene hrane torej naraščajo in podražitve je prav tako zaznati letos, kar je opaziti tudi na višjih zneskih na računih za hrano. Slovenski trgovci priznavajo, da so bili primorani podražiti določene izdelke, in hkrati opozarjajo, da se tudi v prihodnje ne bo mogoče izogniti višjim cenam. Dobavitelji so namreč že napovedali dvig določenih izdelkov tudi za prihajajoče obdobje, in trgovci se intenzivno pogajajo o cenah. Želijo si, kar se da, omiliti dvige cen, da bi jih kupci čim manj občutili. 

Dobavitelji med najpogostejšimi razlogi za podražitve omenjajo dvige stroškov distribucij, transporta, logistike in energentov, pomanjkanje osnovnih surovin na širšem trgu, dvig stroškov proizvodnje, dvig plač in vpliv sezonskosti. Trgovci izpostavljajo, da upravičenost vsake napovedi povišanja cen natančno preučijo in da nanje pristanejo le, če dobavitelj izkaže utemeljen razlog za podražitev. Cene skušajo ohranjati enake, do povišanja pa pride le v skrajnih primerih, ko je ohranjanje enake cene poslovno nevzdržno, zatrjujejo. 

Sicer pa skušajo trgovci dvige nabavnih cen blažiti na različne načine. Vsak si po svojih zmožnostih prizadeva zagotavljati konkurenčne cene, kupcem nudijo ugodnosti, trajno znižane cene, popuste, kupone ugodnosti, akcije, cenejše izdelke pod lastno blagovno znamko in podobno. Obenem se tako trgovci kot tudi potrošniki vse bolj zavedajo pomena in vrednosti lokalnega blaga, pri katerem je praviloma bistveno manjši vpliv makroekonomskih dejavnikov in globalnosti, in seveda vse večjega pomena samooskrbe.