Visoka plača in bajni zaslužki so v kapitalistični družbi simbol uspeha. Če enačba drži tudi v drugo smer, potem je nizka plača simbol neuspeha. In ravno v tem grmu tiči zajec – pogosto namreč to, koliko je nekdo "vreden", enačimo s tem, koliko zasluži. 

Ljudem je zato nerodno govoriti o tem, koliko denarja zaslužijo. Če se zdi znesek prenizek, se bojimo očitkov, da smo si "sami krivi", ker delamo za takšen denar. Če je plača nadpovprečna, se bojimo odzivov drugih in ljubosumja, ki ga lahko takšna informacija sproži. Kaj je torej prav: govoriti o višini plače ali ta podatek skrivati?

Verjetno nas je večina v Sloveniji odraščala v okolju, kjer je bil pogovor o tem, koliko kdo zasluži, skorajda tabu. Ljudje se o denarju pogovarjajo zelo abstraktno, vedno ga je premalo in plače so prenizke. Ko se je nekoč v službi razvedelo za visoko plačo enega od zaposlenih, je med sodelavci zavladalo nezadovoljstvo, negodovanje, celo jeza. Številni so bili prepričani, da si takšne plače za svoje delo ta dotična oseba ne zasluži in da bi si jo prej zaslužil kdo drug, ki je imel skoraj trikrat nižjo plačo. Sodelavci so se med seboj začeli gledati postrani, nekateri pa so svoje frustracije prenesli na šefa. Končni rezultat je bil nižji znesek na novi pogodbi omenjenega zaposlenega. Najbrž smo tudi zaradi takšnih situacij raje tiho.

'Jantelagen' ali zakaj se Švedi ne pogovarjajo o denarju

Podobno kot pri nas je pogovor o številkah na bančnem računu tema, ki se je izogibajo tudi na Švedskem. Švedska je v očeh številnih zgled države, kjer vladajo socialna demokracija, visoki davki in majhna neenakost. In čeprav ta stereotip temelji na dejstvih, pa se vse od leta 1990 tudi v tej državi blaginje vse bolj veča razkorak med bogatimi in revnimi – najbogatejših 20 odstotkov ljudi zasluži štirikrat več kot 20 odstotkov najrevnejših. In če denimo v ZDA brez zadržkov povedo, koliko imajo pod palcem in svoje bogastvo ponosno razkazujejo, saj so trdo garali zanj, pa imajo Švedi globoko zakoreninjen odpor do govora o teh stvareh.

"Če v ZDA poveš, da služiš veliko denarja, vas bodo ljudje spodbujali in rekli: 'Dobro zate, dobro si se znašel.' Vendar tukaj na Švedskem, če rečeš, da imaš dobro plačo, ljudje mislijo, da si čuden. Ne sprašuješ o plačah, ne sprašuješ o denarju," pravi Stina Dahlgren, 28-letna švedska novinarka, ki je nekaj let živela v ZDA.

"Ne bom vam povedal, koliko zaslužim, zato ker ne vem, zakaj bi vam moral," je pred časom za BBC dejal 30-letni Robert Ingemarsson, ki je zaposlen na visokem položaju v marketingu. Podobno na vprašanje o tem, koliko zasluži, odgovori 24-letni Victor Hesse: "To je zaupni podatek." Denar je med Švedi bolj neprijetna tema pogovora kot denimo njihovo spolno življenje.

Denar in osebno bogastvo posameznikov je namreč tabu tema, ki je globoko zakoreninjena v tamkajšnji družbi. Je del nordijskega kodeksa, ki mu pravijo "Jantelagen". Gre za nenapisano družbeno pravilo, da nikoli ne smemo misliti, da smo boljši od drugih in da so tisti, ki to normo kršijo, vredni obsojanja. 

Beseda "Jantelagen" v prevodu pomeni "zakon Janteja". Jante je mesto, ki se pojavlja v knjigi norveško-danskega avtorja Aksela Sandemoseja iz leta 1933 in v katerem ljudje upoštevajo družbena pravila. "Gre za to, da se ne razkazujete preveč, ne hvalite po nepotrebnem in za to, da na nek način skušamo vse – v večji meri – ohraniti enakovredne ... Da odstranimo vir nelagodja znotraj skupin," je pojasnila Lola Akinmade Åkerström, ki se s to tematiko ukvarja v svoji knjigi Lagom: Švedska skrivnost dobrega življenja.

"Jantelagen je mehanizem družbenega nadzora," pa pravi profesor Stephen Trotter. Nihče ne sme izstopati iz povprečja. Koncept je prisoten že stoletja in se ne nanaša samo na premoženje, pač pa tudi na druge vidike življenje – denimo, da se ne pretvarjamo, da vemo več kot dejansko vemo, ali pa izražamo življenjski slog, ki je nad našimi zmožnostmi. In medtem ko je nekaj povsem vsakdanjega, da se Švedi odkrito pogovarjajo o svojih počitniških domovih ali pa o tem, da bodo na terasi postavili talno gretje, pa bi se nekomu, ki bi se pohvalil, da je kupil dva lamborghinija, smejali v obraz.

Številni mladi Švedi se sicer postopoma želijo otresti tega koncepta, k čemur veliko prispevajo platforme, kot so Instagram, YouTube in Facebook, kjer mladi vse bolj odprto govorijo in razkazujejo svoje dosežke.

Strah pred obsojanjem

Čeprav v Veliki Britaniji plače niso nekaj skrivnostnega, pač pa lahko okvirne zaslužke v posameznih poklicih hitro izbrskamo že na spletu, pa je nedavna raziskava pokazala, da je za četrtino Britancev to tema, v katero se ne spuščajo. Več kot polovica vprašanih je dejala, da jih je strah, da jih bodo drugi obsojali, če se bodo odprli glede finančnih zadev. Tisti, ki imajo finančne težave, se bojijo, kako jih bodo ljudje zaradi tega gledali. Nekatere pa je strah, da bi pogovor o tem uničil odnose ali vplival na njihovo zaposlitev.

A tudi pri mladih Britancih, predvsem tistih, ki so si nabrali že nekaj izkušenj z življenjem v tujini, se odnos do tega vprašanja spreminja. Tako postaja vse bolj običajno, da te Britanec vpraša, koliko denarja zaslužiš.

Denar je zelo kompleksna stvar in v današnjem svetu, kjer gospodarstveniki ocenjujejo celo, koliko je vreden ocean z vsemi ribami v njem, smo namreč sprejeli finančni status kot merilo vrednosti. Z njim podzavestno ocenjujemo, koliko je nekdo pameten, uspešen, lep, vreden zaupanja ... Pogosto pa pozabljamo, da so plače pogosto odraz trga in ne (nujno) našega truda in sposobnosti.