V tem primeru je več moških nameravalo opici pokončati z noži, ostanke pa najbrž dobro skriti. Pred gotovo smrtjo so ju v zadnjem hipu rešili naravovarstveniki organizacije Four Paws, ki so ju nato prepeljali na drugo mesto. A nihče ne ve, kako dolgo bosta varni tam, je pa organizacija obe opremila z napravami za sledenje.

Mrtvi orangutani: 50 € na glavo, nam pa palmovo olje

Mladi moški, ki so med pripravo na ubijanje še najprej malo 'razkazovali mišice in se veselili', kot so povedali predstavniki organizacije, so računali na zaslužek okoli 100 evrov. Po 50 evrov na glavo. Njihovi naročniki pa so velike korporacije, ki svetu prodajajo palmovo olje z Bornea.

Da bi zadostili neverjetnemu povpraševanju po palmovem olju, še posebej po njegovih cenejših verzijah, te korporacije v tem delu sveta divje sekajo gozdove, kar je močno zmanjšalo naravno življenjsko okolje za orangutane in njihovo število z 250.000 oklestilo na 50.000.

Tisto, kar je svet šokiralo malo bolj, pa je bilo odkritje, da za zmanjšanje njihovega števila najbrž ni toliko krivo krčenje gozdov kot načrtno ubijanje. Podjetja za proizvodnjo olja so namreč prepričana, da so orangutani kuga za njihov pridelek in zaslužek in zato denarja lačnim domačinom plačujejo drobiž, da jih čim hitreje usmrtijo na stotine.

Palmovo olje nato prodajajo v Evropo in ZDA, uporablja pa se v prehrambni in kozmetični industriji, vse bolj pa tudi kot biogorivo. Oblasti načrtujejo, da bo do leta 2020 na Borneu s palmami zasajenih 20 milijonov hektarjev površin, kar bo imelo uničujoč vpliv na ekosistem, ogrozili bodo tudi življenje staroselcev, ki v teh delih živijo odmaknjeno in samosvoje življenje, a to ne skrbi nikogar.

Oblast se namreč skriva za zakoni, kjer so zaščiteni vsi – od živali do staroselcev, le da jih v praksi ne izvaja nihče. Za načrtno iztrebljanje živali sta bila v zadnjih letih aretirana dva človeka, pa še to le izvajalca in ne naročnika, za kršenje pravic staroselcem pa se policija menda niti ne zmeni.

Za 50 evrov vam prodajo še lastno mamo!

Če se slučajno kdo sprašuje, zakaj bi se človek več dni plazil po džungli in oprezal za opicami za 50 evrov, je odgovor seveda na dlani – revščina. V državi, ki je sicer beležila 6-odstotno gospodarsko rast in kaže vse znake, da bi se kaj moralo na bolje spremeniti tudi za prebivalce, namreč cvetita korupcija in neenakost v razporeditvi bogastva.

Brezposelnih je kar 22 odstotkov mladih, starih od 18–24 let. Izobrazbena struktura je slaba, skoraj 20 odstotkov otrok, starih do pet let, je podhranjenih. 30 odstotkov podeželja nima urejene pitne vode, pogosti so izbruhi najrazličnejših bolezni.

Tisti, ki jim službo že uspe dobiti, se s plačo ravno ne morejo pohvaliti. Ta povprečno znaša od 200–250 evrov na mesec, v najrevnejših delih tudi pol manj. Za dobro hišo pa je treba odšteti okoli 40.000 evrov. Za vilo okoli 150.000 evrov. In ker mnogi sanjajo prav o slednji, so za denar pripravljeni storiti marsikaj.