V zadnjih 100 letih so h globalnem segrevanju najbolj pripomogle ZDA, Kitajska, Rusija, Brazilija, Indija, Nemčija in Velika Britanija. Odgovorne so za več kot 60 odstotkov podnebnih sprememb od leta 1906 do 2005.

Ameriški predsednik Barack Obama je sicer priznal: "Kot vodja največjega gospodarstva na svetu priznavamo vlogo pri povzročanju in sprejemamo odgovornost za ukrepanje." "Pozabil" pa je omeniti, da ZDA niso podpisale Kjotskega protokola s ciljem zmanjšati izpuhe ogljikovega dioksida in drugih plinov, ki ustvarjajo učinek tople grede. Doslej ima več kot 150 držav podpisnic, ZDA in Kitajska verjetno nikoli ne bodo med njimi. Državi sta se zavezali "samo" k skupnemu boju proti globalnem segrevanju.

Kjotski protokol je "trn v peti" vodilnim naftnim družbam in najmočnejša med njimi ima sedež v ZDA. ExxonMobil iz teksaškega Dallasa se ukvarja izključno s proizvodnjo nafte in je financirala raziskave, ki zanikajo odgovornost človeka pri globalnem segrevanju. Pred nekaj leti je postalo jasno, da so "naftarji" skrivoma dajali denar tudi strokovnjaku na centru za astrofiziko, Williju Soonu, uglednemu profesorju, ki je zanikal podnebne spremembe. Njegov glavni "sponzor" je bil ExxonMobil, ki mu je izplačal 335.000 dolarjev (307.000 evrov). Priznal je, da je vzel denar, vendar zatrdil, da ni vplivalo na njegove raziskave.

Strokovnjak, ki naj bi skupno dobil milijon dolarjev, je postal znan po tezi, da globalno segrevanje in topljenje arktičnega ledu povzročajo spremembe Sončevega cikla in ne izpusti ogljikovega dioksida. Poleg njega je ExxonMobil doniral v politične namene. Financirali so tako republikance kot demokrate, med katerimi so številni prišli v kongres in senat, nekateri pa so celo prišli v Belo hišo. Denarja imajo dovolj za vse - samo v letu 2011 so ustvarili 41,1 milijardo dolarjev (37,66 milijarde evrov) dobička.

Po drugi svetovni vojni so sedem največjih naftnih koncernov imenovali "sedem sester". Več desetletij so imele ogromen vpliv na svet. BP, Gulf Oil, Standard Oil of California (danes Chevron), Texaco (pozneje se je združil s Chevronom), Royal Dutch Shell, Standard Oil of New Jersey (Esso/Exxon) in Standard Oil Company of New York. Vse do sedemdesetih so bile od njih odvisne velike industrijske države. Od takrat so se spremenila razmerja v naftni industriji. Koncerni so se med seboj "pojedli" ali združili.

Danes kraljuje sedem novih sester. Po podatkih Financial Times so med njimi tudi nečlanice Organizacije držav izvoznic nafte: savdski Aramco, kitajski National Petroleum Corporation, ruski Gazprom, National Iranian Oil Company, brazilski Petrobras, venezuelski PDVSA in malezijski Petronas. Vse so v večinskem lastništvu države, dobiček štejejo v milijardah ter so stalno na seznamih najbogatejših in najmočnejših.

Vzemimo na primer ruski Gazprom, ki je največji proizvajalec zemeljskega plina na svetu in ima monopol v večini Evrope. Zato ima ruski predsednik Vladimir Putin tako veliko moč tudi izven meja svoje države. Drugi je kitajski CNPC, kjer že zdaj proizvedejo več nafte kot v ExxonMobil. Zaradi ogromnih zalog skrilavca, iz katerega tudi proizvajajo plin, pa je na dobri poti, da bo postala številka ena med plinskimi silami sveta. Če ji bo uspelo, bo imela Kitajska še večji vpliv na dogajanje v svetu.

Zato pa narašča nevarnost za planet Zemljo, saj na globalno segrevanje vplivajo tisti, ki imajo denar. Med njimi so v prvi vrsti naftne družbe, ki vladajo svetu, ker jih potrebujemo. Imajo namreč nafto, ki poganja gospodarstvo. Tako bo tudi v prihodnje, če ne bodo kmalu našli zanesljivih alternativnih virov.