Oziroma povedano malo bolj enostavneje - letne rabe energije za ogrevanje v klasično grajenih zgradbah znaša v povprečju 20 litrov kurilnega olja na kvadratni meter uporabne stanovanjske površina, ogrevanje pri pasivnih hišah pa znese maksimalno 7 litrov kurilnega olja. Največje energijske prihranke imajo pasivne hiše vsekakor na račun porabljene energije za ogrevanje prostorov, kjer je prihranek po nekaterih raziskavah več kot 85-odstotni. Zaradi nekonvencionih načinov ogrevanja vode, s solarnimi kolektorji in toplotnimi črpalkami, se energijski prihranki kažejo tudi pri porabljeni energiji za ogrevanje vode. Posledično so stroški za ogrevanje takšne hiše zelo nizki, saj znašajo na letnem nivoju med 80 in 150 evrov.

Na našem tržišču je že nekaj podjetij, ki se ukvarjajo z načrtovanjem in gradnjo pasivnih hiš. Eno izmed takih podjetij je Lumar IG, letošnji dobitnik Zlate gazele. Za doseganje standardov je za razliko od "klasičnih montažnih hiš" pri pasivnih hišah potrebna boljša izolacija ovoja, prav tako pa morajo pasivne hiše imeti zagotovoljeno boljšo zrakotesnost, s čimer se minimirajo tudi toplotne izgube na račun nekontroliranega prezračevanja, kjer pa za svež zrak v prostoru skrbi prezračevalna naprava z rekuperacijo toplote. Vendar bistvena razlike med "klasično montažno hišo" in pasivno montažno hišo niso le v energetski učinkovitosti, z novimi tehnološkimi rešitvami nudijo pasivne hiše uporabnikom tudi kakovostnejše bivalne pogoje. Cene pasivnih hiš na ključ se začnejo pri 150 tisoč evrov, zgornja meja pa je odvisna predvsem od velikosti hiše in vgrajenih materialov pri izvedbi na ključ.

Svetovno priznani strokovnjak za lesno gradnjo g. univ. prof. Horst Schulze je v svoji strokovni študiji dokazal, da je življenjska doba montažne hiše daljša od 100 let, kar potrjuje dejstvo, da je ne glede na način gradnje (zidana ali montažna hiše) življenjska doba odvisna predvsem od rednega vzdrževanja hiše.

Montaža pasivnih hiš se izvaja na gotovo temeljno ploščo, vendar je pred tem potrebno pridobiti še vso ustrezno dokumentacijo za gradnjo. Prav tako pa more potencialni kupec za parcelo pridobiti lokacijsko informacijo, ki vsebuje osnovne informacijo o objektu. Lokacijska informacija podaja podatke o maksimalnih zunanjih gabaritih, razmerju stranic, dovoljenih izvedbah naklona in vrste strešne konstrukcije in morebitnih omejitvah zaradi kulturno-varstvenih pogojev. Po tem sledi priprava tehnične dokumentacije za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD projekt) na osnovi katere pridobite gradbeno dovoljenje in projektov za izvedbo (PZI projekt). Pred samo montažo objekta preverimo še dimenzijsko ustreznost in ravnost talne plošče, saj so pri montažnih objektih za kvalitetno izvedbo dopustna le majhna odstopanja talne plošče.

Ponudba konstrukcijskih elementov na trgu je danes že zelo velika, vendar pri pasivnih hišah niso ključnega pomena komponente, pač pa ustrezna izvedba teh komponent v kakovostno pasivno hišo. Tako je pri pasivnih hišah ključnega pomena pravilno projektiranje detajlov brez toplotnih mostov in projektiranje takšnih detajlov, ki omogočajo izvedbo ustrezne zrakotesnosti. Ker so potrebe po ogrevanju v pasivni hiši minimalne, se napake v projektiranju ali izvedbi poznajo bistveno bolj kot pri ostalih hišah. Ustreznost projektiranih rešitev preverjajo tudi neodvisne institucije, ki certificirajo komponente in detajle pasivnih hiš.

Da je gradnja pasivnih hiš edina smiselna izbira za novogradnje temu potrjuje tudi država, ki je preko Eko sklada spodbujala gradnjo pasivnih in nizkoenergijskih celo z nepovratnimi finančnimi sredstvi. Žal so se ta sredstva v tem letu že porabila, na voljo je ostalo ugodnejše financiranje v smislu ekoloških kreditov z nižjo obrestno mero. Razveseljivo pa je dejstvo, da tudi že nekatere slovenske banke za gradnjo pasivnih in nizkoenergijskih hiš ponujajo ugodnejše financiranje v smislu t.i. »zelenih kreditov«.

Pasivne hiše imajo zaradi odlične izolacije ovoja, izkoriščanja sončne energije skozi steklene površine in izkoristkov notranjih toplotnih virov minimalne dodatne potrebe po ogrevanju, zato klasični ogrevalni sistemi v pasivnih hišah niso potrebni. Velik del potreb po ogrevanju zadosti vgrajen sistem prezračevanja z rekuperacije toplote. Naprava deluje tako, da odpaden topel zrak črpa iz prostorov (kuhinja, stranišče, kopalnica) in ga po razvodu cevi pripelje do rekuperatorja, kjer se mu odvzame toplota in se nato odvede iz hiše. Toplota odpadnega zraka nato predgreva svež zrak, ki ga naprava črpa iz zunanjosti in se po razvodu cevi vpihuje v bivalne prostore. Takšen sistem vam zagotavlja zmeraj svež zrak, brez toplotnih izgub, ki se zaradi prezračevanja pojavijo v zimskem času. Zaradi minimalnih potreb po ogrevanju predstavlja potrebna energija za ogrevanje vode neprimerno večji delež kot pri klasičnih hišah. Za ogrevanje vode se uporavlja kombinacija solarnih koletorjev in toplotne črpalke, ki sočasno služi še za dodatno ogrevanje prostorov preko nizkotemperaturnih sistemov ogrevanja.