Kako živeti s tem, kar imam? Na to vprašanje ne znajo odgovoriti niti številni odrasli, ki so tudi starši. Bi pa morali znati! Strokovnjaki menijo, da bi morali otroke že od ranih let učiti ravnanja z denarjem. Če menite, da jih bo tega naučil šolski sistem, se motite. Zato nikar ne pustite svojega otroka odrasti v osebo, ki ne zna izpolniti položnice in ki se bo celo življenje boril z minusi na bančnem računu.

Kako se lotiti zadeve?

Ena izmed tistih, ki staršem svetuje o tem vprašanju, je tudi dolgoletna novinarka in avtorica na temo osebnih financ Jayne A. Pearl. Pravi, da je res preprosto naučiti otroka osnov ravnanja z denarjem. Začnite že zelo zgodaj: odhod v banko, do bankomata, v trgovino in podobno izkoristite za zabavno učenje. Otroku razložite, kaj je denar in kaj z njim počnemo. Malčki se namreč najbolje učijo iz izkušenj.

Starost 2 in 3 leta

Z otrokom se igrajte trgovine. Pripravite tudi blagajno, v kateri bodo različni kovanci in bankovci (poskrbite za varnost, saj lahko otrok pogoltne manjše predmete). Naj otrok razume, da za izbrane "artikle" mora dati denar. Malček ne bo razumel vrednosti denarja, razumel pa bo, da gre za blagovno menjavo. Prav tako se bo učil poimenovanj: kovanec, bankovec, evro, cent, kartica, račun, blagajna, denarnica ...

Otroci se radi igrajo iger, v katerih prevzemajo vloge. S tem razvijajo tudi svojo domišljijo, učijo pa se tudi socialnih veščin.

Otrok tudi ve, da starša "gresta v službo ali delat", je pa še prezgodaj, da bi razumel cel koncept služenja denarja.

Starost 4 in 5 let

V vašem gospodinjstvu uporabljate kupončke raznih trgovcev? Skupaj z otrokom jih izrežite iz katalogov, jih razvrstite, skupaj razmislite, kako in na katere artikle boste unovčili popuste. Otrok se bo učil organizacije, načrtovanja, varčevanja ... V sami trgovini naj vam pomaga najti artikle in jih zložiti na tekoči trak, k artiklu pa dodati kuponček s popustom. Otrok bo dobil občutek aktivnega sodelovanja v skrbi za hišni proračun, s tem pa se bo počutil dobro in del družine. Nato doma iz denarnice vzemite privarčevan denar in mu ga pokažite. Naj vidi, koliko ste uspeli prihraniti.

Doma se igrajte tudi restavracije. Ob tem, da se bo učil komunikacije, se bo naučil tudi, da mora na koncu za storitev plačati. Znova naj plačuje z namišljenim denarjem.

Otrok v tej starosti že lahko razume, da denar moramo zaslužiti z delom. Na preprost način mu razložite koncept zaposlitve in služenja denarja.

Podarite mu hranilnik in z denarjem hranite "pujska". Razložite mu osnovni koncept varčevanja. Nato skupaj varčujte za nekaj, kar si otrok želi. Naučili ga boste potrpežljivosti in tega, da za stvari moramo plačati.

Starost 6 in 8 let

To so leta, ko gre otrok že v šolo. Nekateri takrat že dobijo žepnino, ki jo je treba nekam spraviti – hranilnik ali varčevalni račun. Pogovorite se tudi, kako bi otrok denar porabil. Ponudite mu, da tedenski/mesečni znesek varčuje in si nato kupi nekaj, kar želi. Lahko mu tudi odprete bančni račun, na katerega bo polagal zneske. Slednji naj ne bodo previsoki. Pogovorite se tudi o obrestih.

V tej starosti vam otrok že lahko pomaga primerjati cene izdelkov.

Starost 9 in 12 let

Zdaj so že toliko veliki, da lahko skupaj primerjate cene in količino izdelka. Na primer: skupaj preučite, ali se bolj splača kupiti tri ali petlitrski pralni prašek. Naučite ga, kaj je kakovost in da je pri odločitvi treba upoštevati tudi njo. Pogovarjajte se tudi o tem, da potrošniki velikokrat plačujemo le ime podjetja, ki je na izdelku. Ali se to splača, vprašajte otroka, ko ste mu na testiranje ponudili dva različna izdelka - enega z imenom, drugega pa brez. 

Starost od 13 do 15 let

V tej starosti mora že poznati razliko med nujnimi in nenujnimi stroški, prav tako, da lahko porabimo le toliko, kolikor zaslužimo.

Torej, če otroka vprašate, kaj so nujni stroški, mora vedeti, da je treba najprej plačati streho nad glavo in položnice ter hrano čez cel mesec. Šele nato, če sploh ostane kaj denarja, razmišljamo, kaj oz. če sploh kaj še potrebujemo.

Naučite otroka, da vsak mesec na stran da en del zneska žepnine. Tudi če gre le za dva evra na mesec. Naj mu to postane navada, ki ga bo spremljala do konca življenja.

V tem času bo vaš otrok morda začel prejemati tudi štipendijo. Nujno je, da od otroka zahtevate, naj nekatere svoje potrebe (naj bo nekaj resnega, na primer nakup mesečne vozovnice ali pa učnih pripomočkov za šolo, malice) pokrije iz tega vira.

Če prejema štipendijo, potem razmislite, ali in koliko bi mu dajali žepnine. Morda je bolje, da znesek, ki bi ga namenili za mesečno žepnino, nakazujete na njegov varčevalni račun – do katerega nima dostopa.

Vztrajajte, da za svoja dejanja prevzame tudi odgovornost. Če v enem dnevu porabi celotno štipendijo, ga ne rešujte tako, da boste vi pokrivali stroške, za katere ste bili dogovorjeni, da jih bo on. Nima za vozovnico? Naj kolesari. Nima za nujen učni pripomoček? V skrajni sili mu lahko znesek posodite in zahtevate, da vam ga naslednji mesec vrne. Se vam zdi kruto? Pomislite na to, da otroka pripravljate na življenje in da nekega dne vas ne bo več na tem svetu, da ga boste reševali iz težav. Banke ali pa morda celo zasebni posojevalci denarja do njega ne bodo tako nežni in razumevajoči.

Starost 16 in več

V tej starosti bi vaši otroci že morali znati odgovorno ravnati z denarjem. Sicer z manjšimi napakami, a kljub temu v osnovi odgovorno. Nekateri že živijo v dijaških ali študentskih domovih, kar pomeni, da že morajo biti samostojni. Dijaki naj del poletnih počitnic delajo in zaslužijo svoj denar, študenti naj delajo ob študiju. 

Vsi tisti, ki svojim otrokom želijo najboljše, jim ne bodo vsega prinesli na pladnju, temveč jih bodo že od zgodnjih let učili biti samostojne in odgovorne osebe. To je namreč smisel vzgoje in starševstva.

In tudi: tisti, ki menite, da vam ni treba otroka učiti odnosa do denarja le zato, ker ste na minimalni plači ali na socialni pomoči, se motite. Gre za vzgojo. Vaša naloga je, da otroka pripravite na življenje. To je vaša naloga, ne glede na to, kakšen je vaš dohodek!