Katja in Igor sta mlad par, ki se mu je pred nekaj dnevi pridružila še tretja članica družine. Pred prihodom otroka sta si želela urediti domovanje in se odločila, da bosta s pomočjo hipotekarnega kredita kupila hišo – dvojčka. Izbrana hiša je sicer zgrajena le do tretje faze, zato sta planirala še nekaj dodatnih sredstev, skupen znesek želenega kredita 130.000 evrov, doba odplačevanja 25 let.
Najbolj ugodno ponudbo sta dobila v BKS banki. Ker sta oba redno zaposlena, s povprečnima slovenskima plačama, so jima na banki zagotovili, da hipoteka ne bi smela biti problem. 50 odstotkov zavarovanja zagotavlja država s svojo jamstveno shemo, za ostalo naj bi zadostovala hipoteka.

Nato pa se je začelo zapletati. Uslužbenka banke jima je sporočila, da načeloma ponujajo le kredite do 20 let in da mora biti za daljše obdobje opravljena cenitev centralne banke iz Avstrije. Potem sta izvedela še, da je možno dobiti državno garancijo le za kredite do 100.000 evrov, kar je znatno spremenilo njun položaj, saj bi morala sedaj dodatno najeti 30.000 evrov kredita, ki bi ga morala zavarovati pri zavarovalnici, kar pa znatno zviša stroške kredita, spremeni pa tudi oceno kreditne sposobnosti. Zato sta se odločila, da bosta za pomoč prosila še starše, ki so kot zavarovanje kredita ponudili svojo počitniško hišico. Kljub temu je bila njuna prošnja za odobritev kredita z dobo odplačevanja 25 let zavrnjena. Ko sta po ustnem priporočilu uslužbenca banke pristala tudi na znižanje dobe odplačevanja na 20 let, kar naj bi zagotovilo odobritev kredita, so ju zopet zavrnili in od njiju zahtevali še dodatnega poroka.

Če povzamemo: za zavarovanje 130.000 evrov kredita naj bi na koncu potrebovala hipoteko na nepremičnino, ocenjeno na nekaj več kot 100.000 evrov, garancijo države v vrednosti 50.000 evrov, hipoteko na počitniško hišico staršev in še dodatnega poroka, kar pa je bilo za mladi par preveč.

Posledica je bila seveda odpoved kupoprodajne pogodbe in izguba are v višini 2.500 evrov.

Iz BKS banke so nam sporočili, da so v banki opravili obsežno preverjanje postopkov in okoliščin ter ugotovili, da:

– omenjenima nikoli z njihove strani ni bil zagotovljen kredit oziroma da jima niso nikoli poslali nikakršne zavezujoče ponudbe;
– prav tako nihče v banki ni zakoncema svetoval, da pred morebitno odobritvijo kredita podpišeta kupoprodajno pogodbo in še posebej ne, da celo plačata aro.

Trditve banke sicer držijo, vendar se Katja in Igor v pismu, ki sta ga naslovila na nas, upravičeno sprašujeta, ali ne bi morali uslužbenci banke poznati produktov, ki jih tržijo.

Zavedati bi se morali, da ljudje k njim ne hodijo na popoldansko kramljanje, pač pa v uslužbencih banke vidijo strokovnjake in svetovalce, ki jim bodo pomagali reševati težave ter jim ob tem ponudili koristne, predvsem pa točne informacije.

Tudi mladi par je ob poskusu najema kredita storil veliko napak. Da jih ne boste ponovili, si preberite naš vodnik po pasteh hipotekarnih kreditov.