Srbski teniški igralec Novak Đoković, ki je ta konec tedna postal zmagovalec turnirja v Wimbledonu, je že velikokrat odkrito govoril o svojih začetkih. Rodil se je leta 1987 v Srbiji. 

Družina ni imela veliko, a so kljub temu vse vložili v sina, ki je kazal velik talent. Prišli so težki časi, država je razpadla, Srbija je bila sama in zaprta. Stroški treningov in potovanj so bili visoki, a prejemki majhni. Kljub temu je Novak s starši vztrajal. 

Odraščali smo v okrutnih razmerah, je dejal v nekem intervjuju. Ko je Nato bombardiral Srbijo, je imel 12 let. Deček, ki želi le igrati tenis in uživati v otroštvu, se je nenadoma soočil s politiko odraslih. Poznal je le vojno, ki jo je država dolga leta bojevala na drugih frontah, sankcije in zdaj so še okoli njega padale bombe. 

Zaradi sankcij je velikokrat zamudil številne mladinske turnirje, saj mati in oče nista imela denarja. "Te izkušnje so nas oblikovale. Prepričan sem, da prav zato bolj cenimo tisto, kar imamo zdaj. Naši začetki so bili na dnu. Posledice teh časov in vsega, kar se nam je takrat zgodilo, so globoko usidrane v nas," je dejal pred časom.

Z odraščanjem prihaja tudi odgovornost. Z uspehi pridejo tudi neuspehi. Tako pravi Đoković. In prav neuspehi so tisti dejavnik, ki osebo prisilijo, da se poglobi v sebe in se sprašuje. "Najlažji način soočanja z neuspehi je ta, da iščeš krivca nekje drugje oz. v nekom drugem. Vsak lahko z lahkoto najde izgovor in razlog za svoje neuspehe – nekdo drug je kriv, trenutek ni pravi ... Tudi sam sem to počel. Iskal sem razloge zunaj sebe," pravi Novak in navaja primer. Izgubim in nato iščem izgovore: trener ni v redu, vreme je bilo slabo, sonce je preveč žgalo, veter je pihal, žice na loparju so bile slabe ...

Šele čez čas je spoznal, da se mora učiti iz izkušenj – dobrih in slabih. Slednje mora sprejeti in zanje prevzeti odgovornost. Ko izgubi dvoboj, se najprej obrne k sebi in zanj prevzame odgovornost. 

Iskal je mir in se pred pomembnimi turnirji osredotočal na sebe. Ni dopuščal, da bi ga okolica vznemirjala s svojimi pričakovanji. Umiril se je, osredotočil na dihanje in cilj, pričakovanja drugih pa v tem trenutku potisnil stran. 

Đoković je sicer znan tudi po tem, da je zelo zvest svoji družini, ki jo postavlja visoko na lestvico prioritet. Nekatere teniške legende so celo komentirale, da to ni dobro za njegovo kariero, saj naj bi ga družinsko življenje preveč oviralo v športnem razvoju.