"Žica, ki jo Madžari postavljajo na meji, reže meso do kosti. Ni ga denarja, ki bi bil vreden poškodbe ali smrti otroka. Zato sem zavrnil ponudbo Madžarov, naj jim prodam žico za njihovo ograjo," je povedal 40-letni Murat Ekrek, solastnik nemškega Mutanoxa, podjetja za izdelavo živ in ograj. Zaradi prepričanja je zavrnil posel vreden pol milijona evrov, "kar ni nič v primerjavi s človeškim življenjem".
Podjetje je pred 20 leti ustanovil s prijateljem Talatom Degerjem. Danes iz Berlina pošiljajo svoje proizvode po celem svetu, z izjemo Madžarske, ker menijo, da je njihova ograja nehumana. "Žice ne bi smeli uporabljati v tovrstne namene," je odločen. Tudi sam sin priseljencev je julija prejel prvo naročilo iz Madžarske. "Kontaktirala so nas štiri podjetja, ki jih je madžarska vlada izbrala za postavitev žice. Niso skrivali namena: postavitev ograje na madžarsko-srbski meji."
Sprva je bilo naročilo za 40 kilometrov ograje, hitro so ga povečali na 175 kilometrov. In niso naročili navadne bodeče, temveč ostro bodečo žico z bodicami, ki režejo meso kot britvice. "Postavljajo jo na vrh navadne bodeče žice, na dveh metrih. Ljudje je ne morejo preplezati brez poškodb," je opisal.
Naročnike so vprašali, kako jo bodo uporabili, in odgovorili so, da jo nameravajo razprostreti po tleh. Takrat sta se lastnika odločila. "Pod nobenim pogojem, niti slučajno. Odločitev je bila čustvena. Ne samo, da bi bili ranjeni odrasli, na ograji bi lahko umirali otroci. Znano, je, kje se postavlja bodečo žico: okoli letališč, zaporov, na ladjah, kot zaščito pred zločinci, pirati ... Begunci pa to niso, oni le bežijo od vojne. Ampak, kam? V žico, kjer bodo porezani? Nismo je mogli prodati, etika nam ne dovoljuje," je poudaril.
Vseh 25 zaposlenih se je strinjalo z njuno odločitvijo, čestitke so bile od blizu in daleč. "Želeli smo pokazati, kako humana je Nemčija, ki je v tujini večkrat tarča kritik. Ravno Nemčija je sprejela moje starše, ko so prišli iz Turčije. Rojen sem bil v njej in jo jemljem kot mojo domovino. Odraščal sem z otroki s celega sveta in skupaj smo hodili v šolo, se igrali, se obiskovali doma. Moje prvo dekle je bila Hrvatica. V Nemčiji je prostora za vse, predvsem za ljudi, ki bežijo od vojne," meni.
