May Alice Savidge je uteho po smrti svojega zaročenca našla v stari hiši zgrajeni konec petnajstega stoletja. Ko jo je leta 1947 kupila si najbrž ni predstavljala, da se je lotila projekta, ki bo zaznamoval njeno celo življenje. Prva leta po nakupu je zaznamovala obnova hiše, ki se jo je lotila sama. Le pri obnovi strehe ji pomagal lokalni krovec, vse ostalo je storila sama. Hišo je popolnoma razstavila in ponovno sestavila.

Ko je bila obnova končana, leta 1953, pa so jo obvestili, da bo morala stavbo, ki je v petnajstem stoletju služila kot prebivališče bogatega duhovnika, podreti. Zaljubljena v svoje domovanje se je May rušenju uprla z vsemi močmi. Do leta 1969 se je borila z uradniki, vendar je na koncu le morala popustiti.

Toda hiši se kljub vsemu ni odpovedala. Pri tem so ji pomagali tudi rušilci, ki se hiše niso lotili z bagri in buldožerji, ampak so ji pomagali hišo razstaviti, zidak za zidakom. Vsak posamezen del je označila, ter ga vrisala na nastajajoči načrt hiše. Med rušenjem hiše ni nikoli zapustila in v njej spala tudi, ko je bila brez strehe.

Vse sestavne dele je nato preselila na parcelo oddaljeno kar 160 kilometrov in tam pričela s sestavljanjem. Obnova oziroma sestavljanje je trajalo več kot deset let in pri več kot sedemdesetih letih se je končno lahko vselila, toda ostalo ji je še veliko dela.

Glas o neverjetni odločnosti revne ženske se je razširil celo do kraljeve družine in kraljica jo je v osemdesetih celo povabila na sprejem v Buckinghamsko palačo. Kljub temu se njeno življenje ni spremenilo. Leta 1992, pri 81 letih je v hišo vgradila majhen štedilnik, ki je bil hkrati tudi prva grelna naprava, ki jo je premogla. Le leto kasneje leta 1993 pa je pri 82 letih umrla.

Hišo je zapustila svoji nečakinji, ki je v njej našla pravi muzej, saj je vztrajna May shranjevala vse od sporočil, ki jih je pod vrati puščal mlekar, vozovnic za tramvaj, do zdravil, ki so jih uporabljali pred drugo svetovno vojno. Največje bogastvo, ki ga je zapustila pa je kar 440 dnevnikov, ki pričajo o načinu življenja, ki je danes že pozabljen, o neverjetni vztrajnosti pogumne ženske in neuresničeni ljubezni. Nečakinja je neverjetno zbirko predmetov prodala in s pridobljenim denarjem dokončala prenovo hiše, v kateri je danes manjši penzion.