Vse skrbi bi bile odveč, če bi imeli na računu milijon evrov. Kako do privarčevanega milijona evrov? Odgovor je preprost. Pri banki sklenite pogodbo o dolgoročnem depozitu v višini 800 tisoč evrov za dobo 10 let in ob izteku varčevanja bo na vašem računu milijon. Toda šalo na stran.

Kot prvo: če še ne varčujete za svojo starost, morate to storiti takoj, saj z vsakim dnem, ko odlašate, izgubljate. Za kakšno varčevanje se boste odločili, pa je odvisno od vašega odnosa do tveganja in same zmožnosti varčevanja. Nekateri vlagajo v vrednostne papirje ali plemenite kovine, drugi v nepremičnine, tretji bolj zaupajo tradicionalnim oblikam varčevanja, kot so na primer depoziti. Na splošno se priporoča, da je vsaj del varčevanja v varnih oblikah naložb in da je premoženje strateško razpršeno.

Vsak nasvet je po eni strani dobrodošel, po drugi strani je za nekoga lahko preveč agresiven ali preveč konzervativen. Ustrezna pot je morda ravno vmes. Splošno načelo namreč pravi, da naj bi posameznik pri varčevanju sledil formuli, ki pravi: kolikor ste stari, vsaj toliko odstotkov mesečnega zneska, ki je namenjeno varčevanju, naložite v varni obliki. Kdor ima recimo 45 let, naj ima vsaj 45 odstotkov svojih prihrankov naloženih v varnih naložbah.

Lahko priporočite kakšne bolj konkretne oblike varčevanja za pokojnino?

Sam depozit kot najvarnejšo obliko varčevanja bi predlagal bolj za uresničitev kratkoročnih potreb in želja, kot so dopust, nakup novega avtomobila itn. Za dodatek k bodoči pokojnini pa se sam bolj nagibam k oblikam varčevanja, ki so dolgoročne in jih je nekoliko težje prekiniti. Pri nas je takšno recimo namensko premijsko varčevanje. Gre za dolgoročno varčevanje z rednimi mesečnimi pologi, ki ima stimulativno obrestno mero, ki je odvisna od dobe varčevanja in privarčevanih sredstev. Prednost takšnega načina varčevanja je, da lahko varčevalec kadar koli vplača še dodaten znesek, ki mu lahko prinese višjo obrestno mero.

Predvsem pa je treba naložbe razpršiti. Skleniti tako varčevanje, kjer redno mesečno vplačujemo pogodbeno dogovorjen znesek (najbolje prek trajnika, da nas ne premami, da bi znesek raje kako porabili), kot investirati v vrednostne papirje, kar lahko na dolgi rok prinese višje potencialne donose kot klasične oblike varčevanja, a je bolj tvegano. Ne glede na morebitne pretekle tako pozitivne kot negativne izkušnje nas ne sme biti strah. Preteklo dogajanje ni odraz tega, kar se lahko zgodi v prihodnje. Bi pa predlagal, da vsi, ki se z vrednostnimi papirji srečujejo prvič, najprej poiščejo nasvet strokovnjaka s tega področja.

Mladim svetujem nekoliko bolj agresivno naložbeno politiko, torej tudi varčevanje v obliki naložb v vrednostne papirje, ki so priporočljive ravno pri varčevanju na dolgi rok. Tistim, ki se jim dan upokojitve že počasi bliža, pa priporočam bolj tradicionalne oblike varčevanja: rentno in premijsko varčevanje, depozite, naložbe v obveznice. Višina sredstev, ki jih je posameznik pripravljen nameniti varčevanju je zopet odvisna od njegovih zmožnosti, je pa pomembno, da so zneski varčevanja stalni in redni. Če se bo posameznik odločil, da bo dal vsak mesec samovoljno nekaj na stran, bo verjetnost, da bo ta denar raje porabil zagotovo večja kot, če z banko sklene pogodbo o dolgoročnem varčevanju in se s tem zaveže k rednemu vplačevanju v celotnem pogodbenem razmerju.

Kakšen del dohodka pa svetujete, da dajo ljudje na stran?

Predvsem svetujem redno mesečno varčevanje. Znesek pa bo verjetno takšen, da se nam zaradi njega ne bo poslabšal obstoječi življenjski standard – pri nekaterih večji, pri drugih manjši; pomembno je samo, da mislimo na prihodnost.

Koliko višje pokojninske prejemke lahko s takšnim varčevanjem pričakujemo?

Glede na dobo varčevanja, zneske, ki jih posameznik mesečno odvaja v ta namen, in oblike naložb si lahko posameznik vedno vsaj v grobem preračuna, koliko sredstev bo imel na voljo ob nastopu upokojitve.

Koliko pa z varčevanjem za pokojnino tvegamo, da tega denarja, ko bomo v pokoju, ne bomo videli?

Tveganju se ni mogoče nikoli povsem izogniti. Takšno je življenje samo. Lahko pa ga obvladujemo. S prej navedenimi predlogi oziroma strateško razpršitvijo premoženja tveganje bistveno zmanjšamo. Glede na to, da so sredstva, ki jih ima varčevalec na banki, do višine 100 tisoč evrov vključena v jamstveno shemo, pa menim, da tveganja praktično ni. Je pa vedno pri izbiri varčevalnih naložb koristen obisk finančnega strokovnjaka. V banki lahko vsakomur izdelamo varčevalni načrt in predlagamo v tistem trenutku optimalno izbiro naložbenih produktov.

Kaj se lahko zgodi, če, kljub temu da državi plačujemo prispevke za pokojnino, za starost ne varčujemo še sami?

Glavni vzrok za krizo pokojninskega sistema je podaljševanje življenjske dobe ob nespremenjeni upokojitveni starosti. V zadnjih 50 letih se je v Sloveniji povprečna življenjska doba podaljšala za deset let. To pomeni, da bodo sedanji upokojenci prejeli v povprečju 120 pokojnin več, kot je bilo predvideno glede na plačane prispevke. Zaradi tega prihaja v pokojninski blagajni do primanjkljaja, kar pa posledično vodi k nujnosti ustreznega zniževanja pokojnin.

Nižje pokojnine morda ne bodo omogočale življenjskega standarda, na katerega smo se navadili. Zato lahko rečem, da bo v prihodnje varčevanje za pokojnino postalo nujnost. Oziroma je nujno že sedaj.