"Mojim nesramno bogatim kolegom: Prihajajo vile." Tako je ameriški bogataš Nick Hanauer pred časom naslovil svoje pismo, v katerem kritizira preveliko neenakost, pojasnjuje, zakaj je ta negativna tudi za peščico tistih, ki živijo v luksuzu, ter celo predlaga, kaj bi bilo mogoče spremeniti. Poglejmo nekaj najbolj zanimivih odlomkov, ki so še vedno aktualni.

Kdo je sploh Nick Hanauer?

"Verjetno me ne poznate, a sem eden od tistih 0,01 odstotka. Ustanovil sem in bil sooustanovitelj in pomagal pri financiranju več kot 30 najrazličnejših podjetij – od diskoteke, ki sem jo ustanovil pri svojih dvajsetih, do samega Amazona. S prijatelji smo celo lastniki banke." Skrivnost njegovega uspeha je bila, pojasnjuje, da je prej kot ostali videl, da je prihodnost poslovanja v internetu. Prvo podjetje, ki je poslovalo prek interneta, je tako ustanovil, ko ni še nihče verjel, da bo spletno nakupovanje postalo realnost.

"Tako kot vi sem bil za svoj uspeh bogato nagrajen," nadaljuje, "nagrajen z življenjem, ki si ga 99,99 odstotka Američanov ne more niti predstavljati. Več domovanj, zasebno letalo itn."

"Iskren bom. Nisem najpametnejši človek, ki ste ga kdaj koli spoznali. Niti najbolj priden. Nisem bil najboljši študent. Nisem najbolje tehnično podkovan. Toda uspel sem, ker se upam tvegati in ker imam dobro razvito intuicijo. In kaj vidim v naši prihodnosti? Vile."

"Težava ni v tem, da imamo v družbi neenakost. Težava je, da neenakost še nikoli ni bila večja in da se vsak dan povečuje. Če ne bomo spremenili svoje politike, bo srednji razred izginil, mi pa se bomo vrnili v Francijo 18. stoletja. Pred revolucijo."

"Moje sporočilo nesramno bogatim kolegom je zato, da se zbudijo. Ker ne bo trajalo večno. Če ne bomo popravili prevelikih neenakosti, se bodo nad nas nekega dne zgrnile vile. Nobena družba ne more dolgo časa vzdrževati takšne neenakosti."

Delavci niso le poceni delovna sila, ampak tudi potrošniki

"Naš vzornik bi moral biti Henry Ford, ki je razumel, da njegovi delavci niso le poceni delovna sila, ki jo lahko izkorišča, ampak tudi potrošniki. Če jim poveča plačilo, si bodo lahko privoščili njegov avto."

"Osnovno pravilo kapitalizma mora postati: če imajo delavci več denarja, imajo podjetja več kupcev. Ker imajo več prometa, potrebujejo več delavcev. Delovna mesta torej ustvarjajo potrošniki, ne pa bogati podjetniki."

Tu je treba pojasniti, da je Hanauer že večkrat predlagal, da bi bilo minimalno plačilo na uro 15 dolarjev (ali 13,85 evra); mnogi (tudi revija Forbes) so to označili za nesmiseln predlog. A pripoveduje, kaj se je zgodilo v ameriškem mestu Seattle. Ko so delavci v restavracijah s hitro prehrano s stavko zahtevali prav takšno minimalno plačo, jo je po letu dni župan Seattla celo uzakonil. "To se je zgodilo, ker je delavce nekdo spomnil, da če imajo več denarja, imajo tudi podjetja več strank – in posledično potrebujejo še več delavcev. Argument nasprotnikov je namreč, da uvedba minimalne plače pomeni, da je na voljo manj delovnih mest." Takšno razmišljanje se mu zdi absurdno. "Podjetniki želijo, da bi bili potrošniki bogati, delavci pa revni." Bogataš opozarja, da so tudi, ko je bilo treba dati isto plačilo ženskam, mnogi trdili, da bo zaradi tega manj delovnih mest. "Vsi bogataši so govorili isto: bankrotirali bomo in bili prisiljeni zapreti. Vse bomo morali odpustiti. A se to ni zgodilo."

Pojasnjuje, da sta dve ameriški mesti, kjer je odprtih največ manjših podjetij in jim gre tudi najbolje, prav San Francisco in Seattle, dve mesti, ki imata največje minimalno plačilo za delavce. "Če delavec na uro zasluži 7,25 dolarja (približno 7 evrov), kot trenutno znaša minimalno plačilo na nacionalni ravni, koliko tega denarja mislite, da konča v blagajnah manjših podjetij? Verjetno nič. Takšen delavec si plačuje najemnino, kupi nekaj živil, morda vozovnico za avtobus. Ne obiskuje pa restavracij, ne kupuje pogosto novih oblačil, ne kupi svoji materi za darilo cvetja."

"Sam zaslužim na leto tisočkrat več kot povprečen Američan, toda ne bi mogel reči, da kupim tisočkrat več stvari. V prejšnjih letih je moja družina kupila tri avtomobile, ne tri tisoč. Sam kupim nekaj parov hlač in srajc na leto, tako kot večina moških. Lahko bi si sicer kupil tisoč hlač, a zakaj bi to naredil? Večina mojega denarja je pospravljenega v bankah, kar sami državi ravno ne koristi." Bistveno se mu zdi torej, da lahko zapravlja čim več ljudi, ne pa le tistih nekaj odstotkov srečnežev.

Si želite aktualne novice prejemati tudi na elektronski naslov? Potem se prijavite na Cekinove e-novice!

Nas že spremljate na Facebooku? Pridružite se nam in bodite na tekočem vedno in povsod!