O Jeleni Ristić, sedaj Jeleni Đoković, svet ni nikoli vedel veliko. Ker je študirala v tujini in imela partnerja, s katerim je potovala z enega teniškega turnirja na drugega, pa so bili mnogi prepričani, da izhaja iz bogate družine. Govorilo se je, da je njen oče lastnik več celo tujih podjetij, pa tudi, da je vpliven diplomat.

Sedaj je 28-letnica za srbsko televizijo RTS prvič razkrila, da ni tako. Da je res samo povsem običajno dekle iz soseščine, ki je enostavno želelo bolj bleščečo prihodnost, kot se ji je obetala v Srbiji, zato se je že zelo zgodaj odločila, da se bo poskušala prebiti na študij v tujino. Ker je starši (oče je v resnici inženir) pri tem finančno niso mogli podpirati, mati pa je športnica, je sprva pomislila, da bi s pridnim treniranjem lahko pridobila športno štipendijo. Tako je tudi spoznala Novaka. Skupaj sta trenirala tenis.

A ker se je obenem tudi pridno učila, je na koncu za študij ekonomije v Milanu prejela štipendijo zaradi svojih akademskih dosežkov. Ta za preživetje seveda ni bila dovolj, zato je morala ob študiju tudi delati. Med drugim kot natakarica. "Opravljala sem veliko različnih priložnostnih del, a nič mi ni bilo nikoli težko," je povedala ter dodala, da je kot najstnico nihče v Beogradu ni razumel. "Ker sem bila preveč ambiciozna, želela sem se učiti, trenirati, delati kar koli, kar bi mi v življenju pomagalo napredovati. Moji vrstniki tega takrat niso razumeli; ko se srečamo danes, pa mi povedo, da jim je žal, da niso bili tudi sami takšni."

Ker ravno veliko denarja torej ni imela (velika novica je bila recimo, ko so jo kot študentko v Beogradu opazili na tramvaju), tudi srečanj z Novakom, ki tedaj še ni bil tako uspešen, ni bilo lahko organizirati. "Organizacija najinih srečanj je mejila na znanstveno fantastiko," se spominja. "Jaz sem bila študentka, ki je komaj zbrala dovolj denarja, da je študirala v tujini, on teniški igralec, ki ni imel denarja, da bi mi plačal pot. Letala so bila za naju kot vesoljska plovila, do katerih se je bilo zelo težko dokopati." Njuno razmerje se je zaradi potrpežljivosti vseeno obdržalo.

A ko je doštudirala in se zaposlila, je zopet ugotovila, da se zaradi športnikovega napornega urnika prav nič ne vidita. Zato se je odločila, da postavi začasno svojo kariero na stranski tir. Namesto tega spremlja svojega moža in vodi njegovo humanitarno organizacijo. Ko njen mož konča svojo kariero, pa pravi, da bo svoje sposobnosti pokazala še v kakšni drugi službi.