"Misliš, da veš, kako slabo je. Toda ne veš, dokler ne vidiš," pove edini fant, Ludvig Hambro. "Sploh ne morem najti besed, s katerimi bi opisal, kar sem doživel. To je tako nepravično." Druga udeleženka, Anniken Jørgensen, se bridko zjoka, ko pove: "Tega ne morem več prenašati. Kakšno življenje je to?"

Z delavkami, kot je Sokty, ki na mesec zasluži 115 evrov, dela pa 70 ur na teden, so sedeli za šivalnim strojem, pri njej so tudi prespali. "Bilo mi je žal zanjo," pove drugo dekle, Frida Ottesen. "Toda mislila sem, da je s svojim majhnim domom vseeno zadovoljna, saj ne ve, koliko bolje živimo drugod." Pretresena je, ko ji Sokty pove, da ni zadovoljna, čeprav se veliko smeji in Fridi na videz deluje srečna.

Ludvig je šokiran, ko izve, da ena majica v Evropi stane več kot mesečna najemnina za stanovanjce, ki ga Sokty imenuje dom. "Tisti, ki oblačila naredijo, bi morali imeti tudi dovolj visoko plačo, da si jih lahko privoščijo," je odločen pred kamero. Žal lahko mnogi o tem samo sanjajo, saj "še za hrano nimajo dovolj denarja."

Resničnostni šov je socialni eksperiment, pojasnjuje režiser Joakim Kleven in dodaja, da je bilo zelo težko najti tovarno, ki bi jim dovolila snemanje. To, kar vidite, "je bila praktično edina tovarna, ki nas je spustila noter. Pa je bilo v njej zelo vroče in so imeli kljub temu samo en ventilator, stoli, na katerih so sedele šivilje, so bili neudobni, na stranišču ni bilo toaletnega papirja ... Kako je šele drugod?"

"Grozljivo je," so vsi trije Norvežani enotni. "Sediš in vedno znova ponavljaš en in isti šiv. Samo dve uri sem delala, pa sem že utrujena, strašno me boli hrbet," pove Anniken, ki med drugim prizna, da na mesec samo za oblačila potroši več, kot je plača kamboške delavke, ki jih zašije. Pogosteje bi morali pomisliti, kako naše izbire pri nakupovanju vplivajo na ljudi po celem svetu, je njihovo sporočilo.