Poletje. Koncentracija pada, čutimo težo preteklih mesecev dela, želimo si sprostitve in glavo na paši.

Ob obilici objav na socialnih omrežjih sem zasledila tudi eno, ki mi je bila zelo zanimiva. Začelo se je z vprašanjem: Si upate na dopust? To vprašanje se mi je zdelo zanimivo in iskreno, niti ne tako presenetljivo.

Sama sem podjetnica. Včasih je težko oditi na dopust, ker te je strah, kako se bo izšel mesec, v katerem si boš vzel teden ali dva prosto. Ko sem bila v službi, sem običajno pred dopustom delala nadure, za naprej, po dopustu pa za nazaj.

Ko se pogovarjam z ljudmi, jih ogromno reče, da se med dopustom raje priklopijo na elektronsko pošto in vsak dan pol ure posvetijo najnujnejšemu, kot pa da jih zabaše, ko se vrnejo nazaj v pisarno. Ta stalen "priklop" je postal nekako normalen, čeprav vsi vemo, da si je kdaj treba napolniti baterije in da prazna vreča pač ne bo stala pokonci.

Sama sem delala iz občutka odgovornosti do dela, do podjetja, do sodelavcev. Tako sem si govorila. Dokler nisem prišla v drugo podjetje, kjer direktor ni pričakoval, da bom na razpolago med počitnicami, sodelavci niso pričakovali odgovorov in delo smo tako organizirali, da smo dejansko šli na dopust normalno.

Na začetku mi je bil šok tudi, da popoldnevov nisem preživljala v službi. Da sem dejansko lahko šla domov po osmih urah in da ni nihče pričakoval, da bom popoldne stalno dosegljiva. Potrebovala sem kar nekaj časa, da sem to vzela kot normalno stanje.

Ko tako govorim z ljudmi, zakaj so stalno dosegljivi, opažam nekaj razlogov. Pri sebi sem našla enake.

Prvi je zagotovo strah. Strah pred tem, da če ne bomo dosegljivi, ne bomo dovolj dobri. Da bi nekdo lahko podvomil v kakovost našega dela. Strah, da bi izgubili vrednost, da bi nas nekdo drug prehitel, da bi morda nekdo naše delo opravil boljše, hitreje. V svoji osnovi pa strah pred tem, da bi izgubili to službo oz. delovno mesto. Pri meni je bil ta strah povezan s tem, da bi izgubila svojo identiteto, ki sem jo zgradila preko svojega delovnega mesta. Nisem si predstavljala, kdo sem, če nisem to, kar delam. Ko se tako zelo identificiraš s tem, kar delaš, je misel, da bi to izgubil, enaka misli, da boš umrl. In ker ne veš, kaj te potem čaka, boš za vsako ceno poskušal obdržati staro točno tako, kot je.

V novi službi smo delali vsak svoje delo tako, da smo še vedno bili povezani in smo si delo lahko predajali, ko nas ni bilo. Zato tudi nikoli ni čisto zastalo. Podpora šefa je bila stalna, vedeli smo, kaj je naša naloga, naša odgovornost in tudi, da smo najprej odgovorni do sebe, da bomo lahko večino leta v službi zbrani in zagnani. Naš dopust ni zmanjšal naše vrednosti pri šefu. Zaradi odklopa se mu nismo zdeli nepripadni, leni, da si preveč privoščimo, nikoli nismo dobili občutka, da če pa ne bomo na dosegu, nas bo zamenjal. Ko danes tako pogledam nazaj, vidim, kako pomembno je, da vodja ustvari varno okolje, v katerem je normalno tudi, da se lahko spočiješ brez skrbi. Vsi vemo, kako je, ko zaskrbljen počivaš. Takega počitka ni.

Potem je tukaj še en razlog, ki je pogosto zelo skrit za občutkom odgovornosti: beg v delo. Ko si doma in s svojimi, se včasih počutiš že tako ločen od njih, da je najbolj udobno dejansko v delu. Tam si sprejet, tam veš, kako se obrniti, doma pa včasih ni tako. Včasih se odtujiš od svojih domačih, od partnerja, od otrok. Ne veš, kaj bi počel z njimi, niste več navajeni, da bi toliko časa naenkrat preživeli skupaj. Skočiti za pol urice vsak dan nazaj v svoj službeni svet je tako prava osvežitev. Tudi ta izgovor najdem pri sebi. Kadar se ne počutim prijetno, ko me kaj zmoti, ko se počutim, da ne spadam v skupino ljudi na dopustu, to je lahko tudi družina, ko mi nekaj ni v redu in se ne počutim sprejeto, pogledam e-pošto in najdem nekaj, kar je treba urediti. Da za trenutek postanem tista ta pomembna jaz, ki ima nek smisel v življenju.

Takšni pobegi so pogosti. Koristimo jih, ko si želimo zamenjati realnost. Ko je lažje, da se miselno in čustveno umaknemo iz realne situacije. Poglejte okrog sebe na plaži ali v restavraciji, koliko ljudi okrog vas je šlo v svojo drugo realnost, ker se tam, kjer so, ne počutijo dobro. Rešitev za to ni v ureditvi urnika. Rešitev je v "ureditvi" sebe. Tukaj vam šef ne more pomagati. Lahko pa sami sebe vprašate, zakaj imate potrebo po begu. Odgovori so včasih lahko zelo presenetljivi. Mogoče pa samo potrebujete vsak dan pol ure zase. Kaj bi se zgodilo, če bi ljudem okoli vas to povedali? Mislite, da bi vam to zamerili? Kaj pa, če jim bo to čisto normalno? Mogoče bodo pa veseli, ker zdaj mislijo, da so vam nezanimivi in nepomembni?

Po zakonu naj bi imeli 14 dni dopusta v kosu. To naj bi bilo minimalno število dni odklopa, ki bi jih človek potreboval, da bi napolnil baterije. Ta odklop je lahko tudi doma, ni treba nujno na morje. Moji odklopi doma so včasih še boljši. Končno v miru uživam v svojem domu, ko se mi nikamor ne mudi, ko so jutra dolga, popoldne malo odspim, ko uživam v prestavi "na počasi" in brez računalnika. Sama pri sebi sem se namreč v nekem trenutku odločila, da če svojemu avtu privoščim reden servis, nove gume, če gresta računalnik in telefon lahko vsak dan nekajkrat na polnjenje, potem lahko isto naredim tudi zase. Potem sem pripravljena na vse, kar pride, ko sem nazaj. Želim vam prijeten odklop in polne baterije.

Članek odraža stališče avtorja in ne odraža nujno tudi stališča uredništva.