Takratni študent Norman Joseph Woodland je leta 1948 na plaži v Floridi v pesek zarisal črte, ko je razmišljal o vprašanju lokalnega trgovca, kako bi lahko na blagajni samodejno razbrali podatke o izdelkih. Njegova prvotna ideja se je sčasoma razvila v črtno kodo in približno tri desetletja pozneje je bil narejen prvi sken črtne kode - 26. junija 1974 na žvečilnih gumijih Wrigley's Juicy Fruit. Kratek "pisk" je takrat za vselej spremenil svet in danes je črtna koda na vsem: na živilih, zdravilih, pismih, vstopnicah, vozovnicah ... Vsepristona je v trgovini, transportu, logistiki, industriji, britanski BBC pa jo je uvrstil med "50 stvari, ki so ustvarile svetovno gospodarstvo".

Črtne kode so razvili skupaj z industrijo za potrebe industrije in danes jih vsi uporabljajo - proizvajalci, distributerji, prodajalci, bolnišnice, prevozniki, cariniki, razvijalci računalniških programov, državni organi, mednarodne institucije ... Tako velike multinacionalke kot tudi manjše trgovine, svetovno znane blagovne znamke in manjši obrtniki.

Kako pridobiti črtne kode?

Črtne kode morajo biti danes na vseh izdelkih, škatlah, paletah, ki se uporabljajo v trgovini, transportu, logistiki. Potrebne so za jasno označitev in zagotavljanje sledljivosti v preskrbovalni verigi, kar je koristno tako za proizvajalca oziroma lastnika blagovne znamke kot tudi za potrošnika.

"Govorimo o boljši preglednosti preskrbovalne verige, odlični informiranosti potrošnikov, večji varnosti pacientov, boju proti ponaredkom, hitri in nemoteni komunikaciji in tako dalje," so pojasnili v organizaciji GS1 Slovenija, kjer podeljujejo identifikacijske številke, ki so osnova za oblikovanje črtne kode. "Črtna koda je standard, je označba, ki služi za strojno odčitavanje identifikacijskih številk (označba izdelka) ter ki zagotavlja hiter in natančen prenos podatkov s kodnega simbola na fizičnem izdelku v informacijski sistem," so razložili v neodvisni in nepridobitni organizaciji.

Identifikacijske številke, na osnovi katerih se naredi črtna koda, je torej mogoče pridobiti v organizaciji GS1 Slovenija. Na izdelkih in škatlah z izdelki s črtno kodo so natisnjene globalne trgovinske številke izdelka (Global Trade Item Number – GTIN), za katero je pristojen lastnik blagovne znamke, (proizvajalec ali dobavitelj / uvoznik ali grosist / detajlist), medtem ko se za palete uporablja zaporedna koda zabojnika SSCC (Serial Shipment Container Code – SSCC).

Iz kode GTIN lahko razberemo državo (za Slovenijo je 383), predpono podjetja in referenčno številko izdelka. Pri globalni lokacijski številki (Global Location Number – GLN) razberemo še referenčno številko lokacije, pri kodi SSCC pa tudi referenčno številko pošiljke. V logistiki je še razširjena uporaba kodnih simbolov, ki lahko vključujejo dodatne podatke, kot sta na primer datum uporabnosti in število serije.

Iz najbolj preproste črtne kode lahko razberemo samo identifikacijsko število izdelka (GTIN). "Tako je označena večina maloprodajnih izdelkov," so pojasnili v GS1. Torej, če ste kmet in želite na primer v neki trgovini prodajati vaš jogurt, se je treba obrniti na GS1, da dobite osnovne številke za črtne kode vaših izdelkov. Nato boste morali za vsak izdelek posebej sami določiti GTIN. Ali povedano drugače: vsakemu izdelku boste pripisali svojo številko GTIN, da ga boste na ta način ločili od drugih izdelkov.

In kako sistem deluje?

Po najbolj razširjenem kodnem sistemu GS1 se vsakodnevno po svetu prebere najmanj šest milijard črtnih kod na vseh vrstah blaga, ki jih proizvajajo milijoni podjetij vseh velikosti. Čitalniki jih prenašajo v tisoče računalnikov različnih vrst z uporabo številnih programov, ki so jih podjetja razvila za upravljanje pošiljk, skladiščenja, naročanja, prodaje.

Da bi kar najlažje razumeli uporabnost standardov, si poskusimo zamisliti, kaj bi se zgodilo, če ne bi bilo črtnih kod. "Za primer vzemimo velikosti čevljev. Velikost ženskega čevlja sedem v New Yorku je 38 v Šanghaju, 4,5 v Londonu, 37,5 v Ljubljani, 23 v Tokiu in 5,5 v Sydneyju. To povzroča veliko sitnosti in težav tako potnikom po svetu, ki bi se morda želeli odpraviti po nakupih, kot tudi samim proizvajalcem čevljev," so poudarili v GS1.

Zato morajo podjetja označiti z različnimi velikostmi isti par čevljev, namenjen v različne države. Ustrezno velikost morajo za vsako državo posebej navesti na vseh naročilnicah in računih ter dostavnih listih. Usklajeni standardi, ki so temelj jasnih in razumljivih izmenjav blaga ter informacij med podjetji, znižujejo stroške za vse in omogočajo poslovanje v čedalje globaliziranem gospodarstvu.

Dejstvo je, da bi bilo brez črtnih kod marsikaj dražje, da o zmedi sploh ne govorimo. Fino, da je Norman Joseph Woodland leta 1948 sedel na plaži in razmišljal, kajne?

Si želite aktualne novice prejemati tudi na elektronski naslov? Potem se prijavite na Cekinove e-novice!