Kaj je finančna pismenost?

Veliko je definicij, kaj naj bi bila finančna pismenost. Če pa bi povedali najbolj poljubno definicijo, potem bi bila ta: finančna pismenost je sposobnost sprejemanja pravih finančnih odločitev. Poznavanje, kako ravnati z denarjem, kamor sodijo tudi plemenitenje denarja, zadolževanje in doseganje finančnih ciljev. Se pravi, da živimo na način, da imamo finančne cilje, ter da se zavedamo, da so ti nujno potrebni, da jim znamo slediti in jih revidiramo.

Bi lahko rekli, da gre za splošno razgledanost?

Direktorica ameriškega zavoda GFLECa je izjavila, da tako, kot je bila nekoč za vključitev v družbo ključna sposobnost branja in pisanja, je danes za vključitev v družbo ključna finančna pismenost. Temu bi jaz rekla nadgradnja sposobnosti branja in pisanja. Gre za razumevanje osebnih financ.

Kako bi ocenili finančno pismenost v Sloveniji?

Opravili smo že kar veliko raziskav. Konec leta smo po štirih letih opravili spet eno večjih. V Sloveniji ni nič drugače kot v svetu in v svetu je finančna pismenost na izredno nizki ravni. V tujini se številne organizacije zavzemajo za to, da bi se nivo finančne pismenosti dvignil. Tukaj govorim predvsem o organizacijah na nivoju države – ne samo individualnih, kot smo nekateri, ki se za to trudimo.

Ugotavljajo namreč, da je posledica revščine, posledica tega, koliko ljudi dejansko živi pod pragom revščine, v veliki meri odvisna od finančne pismenosti. Torej od sposobnosti sprejemanja pravih odločitev, od sposobnosti vedenja, kako ravnati s tistim, kar imaš ... Kako  konec koncev priti do več! Ne le, da obstaneš tam, kjer si. Tudi v Sloveniji ni nič drugače.

Morda tudi podatek: ko smo delali raziskave, smo ugotovili, da smo Slovenci v tistem, kar se nam zdi najbolj samoumevno, najslabši. Mislimo, da s tem, kar dobimo, že znamo ravnati. Dobim plačo, saj vem, kako z njo ravnati! Najslabši smo ravno v tistem, česar ne želimo pokazati navzven. V tem smo najslabši!

Ker se nam zdi samoumevno, da znamo ravnati z denarjem ...

Da! Zdi se nam samoumevno, saj znamo seštevati! Ko smo delali raziskavo, je ta pokazala, da morda znajo le trije odstotki. V Sloveniji smo še vedno na tako nizkih ravneh, da je grozljivo.

Raziskave v ZDA so pokazale, da pri njih 76 odstotkov ljudi živi od plače do plače. Letos bo že 20 let, odkar sem v tej industriji, in ugotavljam, da pri nas ni nič drugače. Mislim, da je pri nas ta odstotek zelo podoben ameriškemu, če ne celo višji.

Ker poglejte: kaj pomeni živeti od plače do plače? To pomeni, da plačo dobiš in jo porabiš. In ti morda kakšen dan pred novo plačo celo zmanjka denarja.

Bi lahko to z osnovnimi veščinami spremenili?

Definitivno. Obstaja čisto osnovna veščina, ki jo osebno predlagam vsakomur, ki prejme prvi prihodek. Ni nujno, da ta izvira iz zaposlitve. Lahko je to štipendija, žepnina ali kakršnokoli drugo honorarno delo ... Pomembno je le to, da gre za reden prihodek. 

Pomembno je, da se navadimo, da živimo pod tem, kar dobimo. Da živimo od tistega, kar imamo in da ne porabimo vsega. Jaz temu rečem pravilo 10-10-80. Se pravi: 10 odstotkov takoj namenimo za dolgoročne cilje, 10 odstotkov takoj za kratkoročne cilje in če bi z 80 odstotki živeli čez mesec, potem ne bi moglo nikoli priti do tega, da se zlomite. Kar je logično. 

10 odstotkov je tisti denar, ki ga lahko skozi leto porabiš za enkraten večji izdatek. Tak tipičen izdatek je na primer dopust. Vsi smo vajeni regresa, ni pa prav, da ga namenimo le dopustu. Če regresa ne dobiš, to pomeni, da ne greš na dopust. Ali pa je lahko regres premajhen za tvoj dopust. Ali pa prevelik. Klasičen izdatek, ki se zgodi enkrat na leto, je tudi zavarovanje ali okvara avtomobila, okvara in nakup pralnega stroja. Odvisno je od posameznika, kakšne obveznosti ima znotraj enega leta, ki so večje in ali jih mora poravnati v enkratnem znesku.

Potem pa ostane 80 odstotkov plače, ki jih prerazporediš čez mesec. Ko delam z ljudmi ena na ena in ko določam, kako naj sploh začnejo s svojimi budžeti, ugotavljam, da ne potrebuješ niti 80 odstotkov. Zakaj ne? Ker nimaš vsak mesec nakupa oblačil, otrok nima vsak mesec šole, če smo čisto iskreni. So tudi šolske počitnice vmes. Nima vsak mesec šole v naravi. Enkrat, ko se tega lotiš in začneš načrtovati, prideš do tega. 

Poleg tega pravila, ki se ga moramo držati, je tudi to, da moramo imeti nadzor nad denarjem. Torej brez tega, da načrtujemo lastno porabo, dolgoročno ne bo šlo. Finančne tokove moramo nadzirati in nadzorovati sproti. Ne gre za to, da spremljate porabo – toliko sem porabil in to je to – to vam nič ne pomaga.

Iz izkušenj povem, da stranke hodijo k meni in štiri leta spremljajo rezultate, jaz pa vidim rezultate – minus, plus, minus ... In jim rečem: Kaj vam to pomaga? Nič. Ker je ključen namen tega, da si določiš okvirje. Ti si moraš določiti okvirje, koliko in za kaj in kam bo šel denar. Potem šele prevzameš nadzor in potem lahko slediš svojim ciljem in tako naprej.

Ali lahko pravilo 10-10-80 uveljavljajo tudi študenti, mladi zaposleni brez otrok, starejši?

Vsi! To pravilo velja za vse. Tudi za otroke. Američani imajo na primer pravilo 10-10-10-70. Oni imajo še 10 odstotkov za obdarovanje (give), saj so zelo usmerjeni v to. Jaz si tega v Sloveniji trenutno sploh ne predstavljam. Pred leti, ko sem to omenila, sem slišala različne komentarje – Kako naj sploh 10 odstotkov dam na stran? Kako šele drugih 10? Si predstavljate, da rečemo, da moraš še 10 odstotkov podariti? Jaz si tega v Sloveniji trenutno sploh ne predstavljam.

Veliko bi bilo, če bi se že zavedali, da najprej daš na stran in šele nato porabljaš preostali denar. Ker vemo, kako dela večina. Če na koncu kaj ostane, bom dal na stran. Nikoli ne bo ostalo oziroma zelo redko ostane.

Torej, ko dobiš plačo, prvo, kar narediš, je to, da prerazporediš denar. In s temi 80 odstotki, ne glede na to, koliko je to denarja, moraš preživeti mesec? 

Ja, s tem "moraš" iti čez mesec. Če želiš kasneje imeti varnostno rezervo in slediti dolgoročnim ciljem, je to osnova. Zakaj so ljudje v limitih, zakaj imajo potrošniške kredite? Zato, ker nikoli niso imeli neke zaloge denarja, iz katere bi črpali, potem pa jo spet napolnili. Navajeni smo vse delati sproti in tako nikoli ne prideš več na zeleno vejo.

Kaj pa na primer družina z otroki? Na kaj bi morali biti pozorni ob odločitvi, da bo družina uveljavljala to pravilo? Obstaja morda kakšna nadgradnja tega pravila ...

Da, definitivno so nadgradnje. Sem že rekla prej: ni 80 odstotkov tisto, kar moraš porabiti, saj prideš do tega, da potrebuješ manj kot 80 odstotkov. Do tega prideš! In to je nadgradnja pravila. Zagotovo je nadgradnja tudi, da skupaj, na družinskem nivoju določimo budžet. Ne tako, da bo vsak zase nekaj delal, ker tako ni ravnovesja. Posledično nekdo tone in mu je 80 odstotkov premalo, drugemu pa je preveč.

Se vam zdi, da je to v Sloveniji sprejemljivo? Se mi zdi, da želijo pari, čeprav so poročeni, imeti ločene finance. 

Veliko in že kar nekaj let delam z ljudmi. In vidim, da so tu, tako kot ste rekli, zelo različni pogledi na to vprašanje. Je kar nekaj ljudi, ki imajo ločene finance. To ponavadi dolgoročno ne funkcionira. Morda mi bo kdo zameril ali pa tudi ne ... Zakaj menim, da to dolgoročno ne funkcionira? Vam bom dala konkreten primer: dokler si aktiven in imaš zaposlitev, ti je v redu. Takrat si oba približno nekaj privoščita. Zdaj pa si predstavljajmo, da imamo na eni strani nekoga, ki bo šel v pokoj in bo njegova pokojnina znašala 600 evrov, na drugi strani pa drugega, njegova pokojnina pa bo znašala 1500 evrov. Govorim o konkretnem, resničnem primeru, kaj se je zgodilo. Ko si starejši, otroci odidejo. Pustimo to, da sta doma nenadoma sama, da ne vesta, kaj bi počela. In je recimo partner hodil redno smučat, privoščil si je vse živo, ona pa ne. Ker si ni mogla. Ker sta imela ločene finance. Skupaj sta sicer plačala skupne stroške, ostalo pa ... kar ti ostane. Osebno si tega ne predstavljam.

Kaj storiti v tem primeru? Kako ravnati, ko prideš v tretje življenjsko obdobje? Slej ko prej boš moral dati denar skupaj. V praksi se dogaja, da potem, ko nekdo tone in ima premalo za svoje potrebe, mora drugega prositi, če mu da denar. Govorim o potrebah, ne željah! Lahko je to frizer, h kateremu moraš iti. Lahko gre za higieno, za neke zdravstvene oskrbe ... To se dogaja v praksi. V redu! Imava ločeno in vsak svoje. A kaj potem, ko enemu zmanjka?

To je zelo ponižujoče ...

Zelo poniževalno in zato osebno zagovarjam skupne finance. To ne pomeni, da imamo skupni bančni račun. To ne pomeni, da kakor koli en izkorišča drugega. Lahko bi se zgodilo tudi to.

Sem pa zagovornica tega, da je prav, da se vprašamo, kakšni so naši cilji. Torej, kaj si midva dolgoročno želiva, kakšne pokojnine si želiva. Dajva sedaj delati na tem, da bova imela vsak svojo pokojnino, ki bo takšna, kot si želiva. Da resnično pogledaš, kolikšen je skupni budžet, ki ga imata. Da vesta, koliko denarja pride v hišo. Dogaja se namreč, da ljudje sploh ne vedo, koliko zasluži partner.

Nato pa da razporedita denar tako, da ima lahko vsak še vedno nek del denarja le zase. Le za svoj "gušt". In na tej točki se lahko odloči, kaj bo s tem denarjem. Če je tak tip osebe in mu to veliko pomeni, potem lahko varčuje in si bo kasneje nekaj privoščil. Lahko pa ga zapravlja sproti, za karkoli pač želi. 

Vidim, da prihaja do veliko ločitev zaradi tega, ker se nekdo v paru nenadoma čuti manj vrednega, nespoštovanega, v podrejenem odnosu ... Zakaj? Zato, ker on živi samo iz meseca v mesec. Skrbi za otroke, trgovino, da so plačane položnice in tako naprej. Je v krču in ne more nič. Potem pride do ločitve in nenadoma vidimo samohranilca ali samohranilko brez denarja. Ločeni partner pa ima veliko denarja. Tako je, ker se o tem niso že prej pogovorili.

Kako pa potem lahko taki starši finančno opismenijo svoje otroke?

Izredno težko, saj je po mojih izkušnjah finančno opismenjevanje učenje od prvega dne, ko dobimo otroka. Govorim iz izkušnje, saj imam lastnega otroka! Vidiš, kako otrok od prvega dne, ko se zaveda svoje okolice, črpa znanje. Prvo učenje je že takrat, ko otrok prestopi prag trgovine. Starši se tega učenja sploh ne zavedamo. 

Torej, to učenje ne poteka na način: zdaj greva v trgovino in tam je tako in tako ... Ne, ne gre tako! Oni se učijo skozi naše spontane stvari, ki jih počnemo. 

Se vam zdi, da lahko povprečen starš v Sloveniji preda svoje finančno znanje otroku? Kaj mu sploh lahko preda?

Statistike kažejo, koliko je tistih, ki živijo od plače do plače. To je zelo slabo sporočilo otrokom. Otroci nas gledajo! Vidijo, na primer, da v trgovini vedno uporabljamo Mastercard. In ja, 13-letnik že pozna razliko med kartico Mastercard in Maestro. 

Če vidijo, da vedno uporabljamo kreditne kartice ali pa da domov prejemamo opomine ali pa nas spremljajo ob tem, kakšna je naša drža, ko odpremo položnico – ali je damo takoj na stran ali jo takoj plačamo ... To je tisto najbolj pomembno! To so sporočila, ki jih oni absorbirajo. 

Ali pa tudi, ko otroci rečejo, da želijo neko igračo, da bi nekaj imel ... Ali mu to takoj tudi kupimo? Ali mu odgovorimo, da smo revni in da nimamo?

Zakaj govorim o konkretnih primerih? Ker so to vzorci, ki jih otroci vsrkajo in jih prinesejo s seboj v odrasli svet. Ti vzorci zelo zaznamujejo naše kasnejše navade ravnanja z denarjem.

Ko vprašam nekatere, zakaj gre denar iz njihovih rok takoj, mi odgovorijo, da zato, ker kot otroci niso imeli nič. In so si rekli: ko bom jaz odrasel, si bom vse privoščil. Torej ta oseba beži od bolečine.

Takrat se vprašaš: kaj bi lahko starši takrat naredili? Gotovo to, da ne poudarjajo revščine. Menim, da nikoli ne smeš reči otroku "lej, nimamo, ne bomo si privoščili". Ne smeš tega poudarjati. Ključno je, da se otroku lepo razloži, kaj je tisto, kar je nujno potrebno za življenje. Povemo mu, kdaj se lahko določena želja izpolni in kaj je za to treba narediti. Ker kadar ves čas poudarjamo, da nimamo, se bo otrok slabo počutil. Slabo se bo počutil v družbi, nekje bo zaznamovan, mislil si bo, da vsi vedo, da so revni. Tega otroku ni treba poudarjati. Prav je, da se pove, da smo ljudje različni, prav je, da se pove, da imamo različne možnosti. Toda to ne pomeni, da če si reven, da si kaj manj vreden ali da bi bilo zaradi tega tvoje življenje slabše. Zdi se mi, da manjka to, da starši otrokom dajejo neko drugo spodbudo, kot pa to, da je denar merilo nekega uspeha ali sreče. Da te denar določa.

Otroci se torej učijo od samega začetka ...

Definitivno.

Kaj pa mora poznati predšolski otrok? Kaj je denar, kako ga dobimo ...

Tukaj bom zelo iskrena. Veliko je napisanih knjig o tem, kako otroka učiš, po katerih letih ... Osebno imam o tem čisto svoje stališče. Velikokrat kopiramo Američane, ki pa otroke o denarju učijo tako, da jih nagrajujejo za opravljeno delo. S tem se jaz ne strinjam. To, da postelješ posteljo, da pripraviš pogrinjek, da pospraviš stvari za seboj, so osnova. Zato bi rekla, da ti modeli padejo. Tako namreč otroka spodbujamo k temu, da je za vse, kar naredi, nagrajen. Potem otrok ne bo ničesar več naredil, če ne bo za to plačan.

Po drugi strani nisem niti zagovornica nasveta, da lahko otroku od tretjega do petega leta razložiš, koliko je kateri kovanec vreden, kako vse to funkcionira ... Zakaj ne? Ker so otroci za te stvari različno dovzetni. Eni tega ne razumejo, drugih to ne zanima. Lahko pa recimo otroku kasneje na primeru kepice sladoleda razložiš neko dajatev državi oz. davke. Če ima otrok kepico sladoleda, mu vzemi eno desetino ali pa 20 odstotkov stran in mu poveš, koliko v resnici dobi on zase. Enako mu lahko razložite plačo. Če dobite 1000 evrov plače, bo to vašega delodajalca stalo več. 

To so na primer načini, kako otroku razložiti določene stvari. S pomočjo nečesa, kar on razume. Saj vemo, kaj obvladajo – kepico sladoleda, vožnjo, igračo in podobno. Te zadeve so mu jasne. 

Če mu poveste, da boste za dan bivanja nekje odšteli 50 kepic sladoleda, bo vedel, da je to ogromno. Razumel bo, da je to veliko. Ko mu začnete zadeve predstavljati skozi takšne manjše stvari, ki jim veliko pomenijo, potem začutijo, da to ni malo. Na zadeve začnejo drugače gledati.

Kako pa predšolskemu otroku razložiti žepnino?

Meni je to čisti nesmisel. Ljudje pretiravajo. Spet bom rekla, zakaj je to narobe. Tisti starši, ki si žepnine ne morejo privoščiti, mislijo, da otroku morajo dati žepnino. Ni res, da jo morate. 

Povem iz primera: moja hči je stara sedem let, pa že pride v podjetje pomagat. Ona v tem uživa, saj pridobiva neke druge veščine. Ni pomembno, za kakšno delo gre. No, takrat jo nagradiš. S tem, da ne gre s tem razlogom delat. Pomembno je, da ona ne računa na to, da bo nekaj dobila. Ti jo presenetiš. Ne govorim o velikem denarju. Lahko sta to dva evra. Ne učimo jih, da to mora biti 50 evrov! Ko dobi na primer dva evra, potem ona s tem denarjem gradi naprej.

Zavedati pa se moramo, da smo ljudje že po naravi zapravljivci (spenderji) ali pa smo varčevalci (saverji). Ali smo nagnjeni k zapravljanju ali pa smo že v osnovi skromni oz. nagnjeni k varčevanju. To ima vsak od nas v sebi. Ali si eno ali si drugo.

Kako prepoznaš zapravljivca ali varčevalca? Imate na primer otroka, ki pravi, da bi šel tja, pa v lunapark, ves čas bi se vrtel, ves čas bi zapravljal, saj nima nikoli dovolj. Imaš pa tudi otroka, ki reče, šel bi tja, mami, koliko to stane. To vpraša, ker ga zanima. In zna tudi reči, zdaj pa ima dovolj. Tak otrok bo preračunal, kam bo šel.

Pri otroku boste videli, da je v njegovi naravi že to, ali mu denar nič ne pomeni in bo kar vse zapravil ali pa je tak, da čuti in reče, da mu je enkrat dovolj. Treba je vedeti, kaj ima otrok že v sebi in potem iz tega graditi naprej. 

Prav zato je pri žepnini zelo pomembno, kakšen je otrok in kako jo dobi. En del žepnine naj gre za dolgoročne cilje in varčevanje. Če žepnino uvedemo, potem z njo otroke učimo predvsem potrpežljivosti, da pride do nekega cilja. Ker te potrpežljivosti tudi nam odraslim manjka. Če želite kupiti avtomobil, si potem določite načrt, ki ga boste razporedili po letih ter ugotovili, koliko boste vsak mesec zanj varčevali. 

Se vam zdi, da starši pri otrocih sploh prepoznajo tovrstne lastnosti, da ga znajo usmerjati in mu obenem dajejo tudi svobodo do odločitve?

Ne vem, če se s tem sploh ukvarjajo. Rekla bi, da se ne. Da se večina ne spušča tako globoko, da bi videli, kakšen je otrok po naravi. Bi pa bilo dobro opaziti, kakšen tip otroka je. Vidim, da so si otroci zelo različni. Zelo je pomembno, kakšni so in zelo je dobro, da ima otrok lastne izkušnje. 

Na primer: otroku damo 20 evrov žepnine. On ta denar takoj zapravi in to ga zaboli. Morda se sliši kruto, ampak dejstvo je, da če se bo sedaj iz tega nekaj naučil, potem si bo to zapomnil za vse življenje. Ko bo v igri veliko več denarja, tega ne bo ponovil.

Torej svoboda ... 

Svoboda! Ker otrok mora narediti napako.

Primer: otrok si nekaj zaželi. Vprašamo ga, ali je prepričan, da si to želi kupiti s svojim denarjem. Odgovori, sem. Dobro. Lahko ga pošljete tudi za en dan domov, da o zadevi razmisli, če še vztraja, pa greste kupiti želeno stvar.

Naj mu bo žal. Čez en teden, ker je to za otroka ponavadi že dolga doba, ga vprašajte, kje ima tisto igračo. Ali ti je mogoče žal, da si jo kupil? Kar vprašajte ga to. Dajte ga spodbuditi k razmisleku. Da bo otrok vedel, da je takrat na vrat na nos želel to igračo, da ni niti želel domov brez nje, danes pa se z njo sploh ne igra več. Tako se otrok uči načrtovanja in ne impulzivnih nakupov. Mi odrasli imamo težavo. Kaj nas odnaša? Impulzivni nakupi in izpolnjevanje želja. In to na hitro. Zato je za otroke pomembno, da jih naučimo potrpežljivosti.

Otrok si bo določil cilj in načrtoval, kako bo prišel do tega cilja. Vmes pa se bo učil potrpežljivosti ...

Vedno daljša bodo ta obdobja, bolj se bo učil in nadzoroval. Otroku moramo pomagati ugotoviti, kaj si sploh resnično želi. In to nato postaviti za cilj. Poglejmo otroka, ki ga peljemo v trgovino. Saj ne ve, kaj bi izbral. Nenadoma je zmeden, ne ve, malo bega ... Ne ga siliti! Odpeljite ga ven! Saj ni treba nič kupiti, če mu ni nič všeč. Dajmo mu pomagati določiti cilj in mu tudi pomagati priti do tega cilja. Če bo ta cilj malce časovno nerealen, ker otrok še nima predstave, koliko denarja potrebuje in kako dolgo ga bo nabiral, mu pomagajte in ga stimulirajte. Pokažite mu, da bo lahko z nekim dodatnim delom zaslužil več. In bo tako hitreje prišel do cilja. Enako velja, ko smo odrasli. Vse je dosegljivo, a za nekaj več moraš ponavadi vložiti malo več truda. 

Rekli ste dodatno delo in ne osnovne obveznosti.

Ne, ne osnove. Povem konkreten primer: gotovo je povezano s tem, kaj midva z možem delava, ter da hči najino podjetništvo spremlja. Punce gredo ven na svoje igrišče in prodajajo svoje igrače, ki jih ne potrebujejo več. Na otroško igrišče! Ni boljšega prostora, saj so otroci tam. To je bolj hec, saj gre za cente. Ampak gre za to, da se same od sebe organizirajo, same od sebe dobijo idejo, da gredo. Pa še nekaj koristnega je v tem, saj drugim otrokom daš svoje igrače.

Znani so primeri s prodajo limonade, pomoč sosedu pri košnji trave ali mu otroci gredo v trgovino ... Gre za akcije otrok, ki naredijo nekaj dobrega in za okolje in družbo. 

Kaj pa tisti starši, ki pravijo, da so finance svet odraslih, zakaj otroke soočamo s takimi stvarmi, zakaj mučimo otroke s tem ...

Jaz na to nikakor ne gledam kot mučenje. Govorim predvsem, če si otrok to sam želi. Nisem zagovornica tega, da ga siliš, je pa krasno, če otroka spodbujaš, če sam pokaže ta interes. Se mi zdi, da je dolžnost staršev, da jim pokažemo poti, ki obstajajo in ki vodijo do določenega cilja.

Ni korektno, če mu rečemo, da električno skiro stane 300 evrov in da tega denarja on ne bo nikoli zbral. A je to pošteno? Ni pošteno, ker s tem otroka tlačimo dol. Učimo ga, da je to preveč denarja, da tega ni vreden in da to zanj ni dosegljivo. Kar ni res! To je dosegljivo, toda otroku je treba povedati, na kakšen način je dosegljivo. On pa naj se odloči, ali bo ta cilj dosegel ali ne.

Nekaterim staršem se namreč zdi nenavadno in nepotrebno že to, da petletnega otroka vodiš skozi proces odnosa do denarja. Sprašujejo, zakaj je to potrebno, saj je otrok še premajhen.

Otrok nikakor ni premajhen in konkretna bom za proces petletnika. Bom povedala primer hčerke. V vrtcu vedo, s čim se midva ukvarjava in v takem primeru tudi veš, kaj lahko otroku privoščiš. Zgodilo se je, da so se hčerki strgale hlače. Vzgojiteljica je rekla: "Joj, hlače imaš strgane!" Na to pa je petletna hči rekla: "Ni problema, mama jih bo zašila."

Če bo kdor koli rekel, da so premajhni ... Ne, nikakor niso premajhni. Če bi bili mi družina, ki bi ji bile pomembne znamke oblačil in podobno, bi ji takoj kupili druge hlače. Če pa otroka učiš, da hlače lahko zašijemo, potem bo odraščal s tem, da bo neko stvar uporabljal, dokler jo lahko porabi. In ni premajhen, da bi to razumel. Ker ta otrok ob tem ves čas raste, bo tako začel tudi sam razmišljati.

Ko takemu otroku pri njegovih sedmih ali desetih letih rečeš, da potrebuje hlače, ti bo odgovoril, da "saj imam ene". Pa pustimo, da je to res premalo. Potem pa se vprašamo, saj res, zakaj pa jih potrebuje 10? Če pa nosi le troje.

V bistvu zna že sam ovrednotiti stvari.

Tako je. Vidi, da to ni pomembno, ker jih ima in so dobre. Soočam se z odraslimi, z ženskami, ki ves čas nakupujejo oblačila. Ni konca, omare so prepolne ... In se vprašaš, zakaj to počnejo. Če bi one že v otroštvu vedele določene stvari, potem v odrasli dobi ne bi tako ravnale. 

Kdaj narediti naslednji korak? Kdaj otroka naučiti o investiranju, kako oplemenititi denar, kaj so obresti, kaj je kredit?

Kredit se lahko že kar zgodaj nauči. Na primer v primeru, ko otrok vpraša, ali mu posodite denar. Zadnjič sva z možem naredila eksperiment in sva učila sedemletno hčerko. Želela si je nekaj kupiti za tri evre, pa ni imela denarja s seboj. Njen oče je rekel: "Jaz ti posodim tri evre, ampak mi moraš vrniti štiri." Ni vedela, kaj naj. Pa ji je rekel: "Pojdi do mame in njo vprašaj." Mi je rekla, da bi si sposodila tri evre in koliko mora vrniti meni. Odgovorila sem ji, da 3,80 evra. In je razmislila in šla spet nazaj do očeta.

S tem otroka učiš dejstva, da mora vrniti več, kot si je izposodil. Ampak bistvo, ki ga učiš, je to, da bo enkrat kot odrasel moral iti od banke do banke in se izpogajati za posojilo. Moral bo nižati ceno in izbrati najboljšega ponudnika. Na koncu smo prišli do minimalnega zneska. Toda otrok se je naučil: izpogajati si moram. Ne pa da sprejme prvo, kar mu nekdo ponudi. Ker odrasli kar sprejmejo, kar banke ponudijo. Mislijo si: 20 let sem pri eni banki, zato je ta kredit zame res super. Ne! Okrog moramo iti in izpogajati se moramo za ceno.

Po drugi strani pa se otrok nauči, kaj so to obresti. Misli si: Aha, zato, ker sem nekaj dobil, moram nekaj plačati.

Se mi zdi, da nekateri srednješolci tega še vedno ne razumejo.

Ja, to me pa žalosti. Zakaj se učimo integrale in odvode? Saj je obrestno obrestni račun veliko bolj pomemben. Otroku bi morali v šolah razložiti, kaj pomeni posojilo, ki ga odplačuješ naslednjih 20 let, saj si velika večina, da pride do stanovanja, ta denar mora sposoditi. In s tem ni nič narobe. Tako bi si predstavljal, kaj to pomeni zanj.

Recimo, ko na finančnih šolah učimo mlade, vidimo, da v večini sploh nimajo nobenih predstav. Kar me žalosti. Ne vedo, kakšno plačo imajo starši, saj se o tem doma ne pogovarjajo. Ne vedo, kakšne so položnice za elektriko, ne vedo, koliko stane hrana. In to po mojem mnenju ni dobro, saj so to otroci, ki so stari 17, 18 let. Počasi gredo na fakultete, nekateri v domove. Morajo vsaj nekaj vedeti o tem, morajo dobiti ta občutek.

Si želite aktualne novice prejemati tudi na elektronski naslov? Potem se prijavite na Cekinove e-novice!

Pravite, da bi osnovo morali postaviti starši. Kakšna pa je odgovornost sistema? Na primer šolskega?

Ogromna. Zelo velika odgovornost. Mitja (Mitja Vezovišek, poslovni in osebni partner naše sogovornice, op.a.) je bil eden prvih ambasadorjev, ki so začeli s finančnim opismenjevanjem v šolah. Takrat je bil še Matjaž Nidorfer na Financah in onadva sta bila prva pobudnika, ko so pred leti začeli učiti učitelje. Z drugimi soavtorji so napisali tudi dva učbenika. In žalostno je to, da je to nekaj, kar bi moralo že biti v šolah. Kot osnova ali kot neki dodatek k matematiki ali kakšnemu drugemu predmetu. Ker šola je tista, ki nam daje znanje in je avtoriteta. Tam bi morali to znanje zelo lepo implementirati v tisto, kar se učimo. Učencem na praktičnih primerih razložiti stvari, na primer obrestno obrestni račun. Veliko bolj zanimivo je, če otroku razložiš na primeru: prijatelj ti bo posodil, koliko pa mu boš moral vrniti. To je otroku veliko bolj zanimivo, kot da računa nekaj le zato, da bi računal. Pa kaj pomeni glavnica, anuiteta, kaj vse te besede pomenijo, saj to so besede, ki so enkrat, ko odrastejo, zelo pomembne. 

Zakaj pa ni tega interesa od institucij?

Iskreno, ne vem, zakaj ga ni. Zakaj se to počasi ne vpelje. Močno upam, da se nekoč bo. Še včasih, ko smo se pogovarjali s sistemom, s predstavniki ministrstev, je bilo vedno rečeno: "Jah, kdo bo pa to učil, kdo jih bo plačal?" Skratka, vedno je bil to kot neki dodatek, namesto da bi se razmišljalo v smeri, da se to umesti kot neki obvezen predmet v šoli. Tudi nekje v srednjih šolah je bilo, nekaj časa, ampak potem vse skupaj znova zamre. Ker je treba učitelje zelo dobro usposobiti za to in po naših izkušnjah, ko smo tudi z mladimi govorili, ki so imeli možnost krožka, so mladi povedali, da so čutili, da učitelji niso dovolj suvereni, ko jim podajajo to znanje.

V tujini pa je to praksa?

V tujini je teh priložnosti veliko več. Če pogledamo na primer, da že na naši fakulteti nimamo tega. Se pravi, imamo smer ekonomija, nimamo pa smeri osebnih financ. Ta je bila pred leti. Mitja je naredil še magisterij prav na smeri osebnih financ, ampak dva letnika in konec. Ker spet ni bilo profesorjev, ki bi to učili. To ni znanje, ki bi ti ga dala katera koli fakulteta v Sloveniji. Nobena. To je znanje, ki ga lahko ti pridobiš iz izkušenj, dela v finančnih industrijah in v tujini.

Ali vas kontaktira kakšna institucija, ker je prepoznala, da je to zanjo pomembno?

Ja, na primer višje šole, visoke šole, ki dajejo veliko več za to, da k njim pridejo zunanji predavatelji ali pa nekdo z izkušnjami. One to najbolj prepoznajo. One si na primer želijo otrokom dati to znanje.

Na žalost je vse odvisno od posameznika znotraj tega sistema. To je žalostno. Ampak, kot sva rekli, to je boleča tema. Predstavljajte si, da imate nekega ravnatelja šole, ki je v hudi finančni stiski. Ali je ta oseba pripravljena organizirati takšno vrsto izobraževanja. Kaj mislite?

Logično bi bilo, da bi bila pripravljena.

Ja, logično bi bilo. Ampak ni, ker je zanj to preveč boleče. To lahko povem iz izkušenj. In to je žalostno, zato ker se s tem ti nočeš soočiti, zato ker se bojiš, da bodo ljudje vedeli, da si ti tisti ...

Koliko pa se na vas obračajo starši, ki si želijo pomoči pri finančnem opismenjevanju otroka?

Veliko. Tisti, ki najprej sebe želi opismeniti, bo slej ko prej, če ima otroke, vprašal, kdaj lahko pripeljem še otroka. Zato ponavadi organiziramo kakšne delavnice. Če pa sam nisi tak, potem tega ne boš vprašal. Ker je zate boleče. Bodimo iskreni: kako bi bilo videti, da pride otrok domov iz šole in reče, mami pokaži mi denarnico. Jaz se namreč s temi otroki hecam, naj staršem rečejo, da jim pokažejo denarnice. Da bodo otroci videli, koliko kartic imajo starši. Imeti pa moramo le eno. In bi otrok ta preizkus želel narediti doma in bi v denarnici videl množico kreditnih kartic. Kako bi se mi, kot starši, počutili?

Da, ampak kot starš si želiš tudi nekaj več za otroka. Na primer, da ne ponavlja tvojih napak.

To je res. Ampak na žalost svojih napak nočeš priznati. Velikokrat. Tukaj je izziv: kako otroku reči: poglej, kartica naj bo ena, ne uporabljaj kreditnih kartic, če jih že, potem je to za določene namene, kredit je dober samo tak in ne tak ... in tako naprej. Ti pa vse to imaš! Ko ti otroku to razlagaš, si bo o tebi mislil kaj? Kako mi boš ti to govoril, če pa se še sam tega ne držiš!

Kaj pa, če starš reče, da prizna napako in da dela na tem ...

To pa je drugo. To pa je odlično. Če bi pa to naredil, je drugo. "Poglej, delam na tem. Vem, da vse to ne bi smelo biti ..." To bi bilo odlično izhodišče. Samo bojim se, da je takih staršev izredno malo. Saj je takih staršev, ki sploh pridejo po pomoč, izredno malo. Pridejo prepozno. To je tisti izziv, saj bi morali priti že prej.

Kaj pa sami otroci? Zdi se mi, da se oni zelo pozitivno odzivajo na to znanje.

Ja, radi ga imajo. Smo pa zaznali še nekaj, in sicer ko je bilo obdobje kriptovalut. Neverjetno veliko, predvsem študentov, se je takrat spustilo na to področje. Pri čemer nihče izmed njih ni imel osnov, o katerih sva na začetku pogovora govorili. Torej osnov osebnih financ. Da bi imeli sploh razporejen denar, da bi vedeli, kako delati z njim, da bi imeli neke cilje.

Zanimivo je, da otroke vedno zanima, kako hitro zaslužiti. Tako kot to zanima odrasle. To pa je pohlep, ki ga imamo ljudje v sebi in je tudi najbolj nevaren.

Če delavnico poimenuješ "Kako pri 40. prenehati delati za denar?", boš vse napolnil. Če pa boš delavnico poimenoval, naučimo se osnov ravnanja z denarjem, bo večina rekla, kaj mi bo to, saj to pa ja znam. In tukaj je tisto, kar nas tudi kasneje, ko odrastemo, najbolj odnaša. Mi vsi se postavimo v pozicijo, da lahko investiramo, čez noč bi obogateli, z limiti, karticami živimo in tako naprej. Vedno rečem, da pri osebnih financah stopničk ne moremo preskakovati. Vedno padeš nazaj.

Ali ti otroci potem razumejo, da potrebujejo najprej osnovno znanje osebnih financ?

Potrudijo se in razumejo, pa vendar mislim, da sploh te nove generacije, ki so, kar malce v oblakih živijo. Si mislijo, da bodo tako ali tako hodili po svoji poti. Čeprav se jim reče, da je nek posel izredno špekulativen, nevaren, saj lahko izgubijo velik del vloženega denarja, bo en del ljudi še vedno šel mimo tega opozorila. Je pa res tudi, da eno predavanje ni dovolj. Na osebnih financah je treba delati ves čas. Ves čas. Zato smo svetovalci. Do njega ne pridete enkrat, ampak ste z njim v rednih odnosih.

Kaj bi v enem stavku svetovali staršem?

Staršem bi svetovala, naj bodo dober zgled svojim otrokom. Da so oni ključni. Da je od njih odvisno, kakšno popotnico bodo otrokom dali v življenju.

Bi še kaj dodali? Morda glede žepnine.

Američani imajo tako: en dolar na teden, potem dva dolarja. To je popolnoma nesmiselno. Zakaj dva? Zakaj ne pet, zakaj ne 20? Ko ima otrok žepnino, je dobro vedeti, kaj bo s to žepnino delal – ali je to le za njega ali je to za plačilo vozovnice, oblačil. Odvisno je od tega, kaj ga mi naučimo.

Imamo kar nekaj primerov, ko imajo doma študente, ki delajo, doma pa nič ne plačajo. To ni v redu! Imam dober namig in trik, ki ga dajem staršem. Je naslednji: otrok naj daje za neke osnovne stroške, pa tudi, če je to le 100 evrov. Vi mu vse dajete: hrano, perete mu perilo, dajete mu streho nad glavo ...

Otrok mora doma prispevati. Zakaj? Ker če se bo želel osamosvojiti in bo šel v najem, ne bo pod 400 evrov nikamor prišel. To bo zanj šok. Na to ne bo pripravljen in bo prišel nazaj domov. Vi zato določite neko razumno ceno, naj vam jo plačuje, vi pa ta denar dajete na stran in ko boste videli, da je dovolj zrel, ko se bo osamosvojil in bo potreboval vašo pomoč, takrat mu recite, izvoli svoj denar. In ga tako nagradiš. 

Torej otrok ne sme vedeti, da vi dajete denar na stran. Gre se za to, da mu tako pomagaš. S tem ga tudi učimo. To je marsikomu nerazumno dejanje. Starši so kar šokirani in pravijo: "A sedaj bo otrok meni plačeval?" Saj ne plačuje vam! Plačuje za svojo samostojnost. To morajo imeti starši v glavi.

Starši velikokrat imajo občutek krivde?

Ja, mislijo si, da so otroka dolžni preživljati do njegove polnoletnosti. Drugo je, če starši rečejo, saj študira in je priden. Poglejte, enkrat, ko je na fakulteti, je že tako, da ali potrebuje pomoč ali ne. Ko študira, lahko že dela. S tem otroku dajete le dobre navade. S tem ga učite, da bo moral slej ko prej nekje plačevati. Za tiste, ki imajo občutek, da tako otroku jemljejo: ne vzamete mu denarja, saj mu ga kasneje daste nazaj.

Imamo primere, ko gre materi izredno težko iz meseca v mesec. Otrok je star 24 let, malo dela, malo študira. Ko jo vprašam, ali ji kaj pomaga in kaj prispeva, mama odgovori, da ne. V takih primerih to ni v redu. Ne morete sebe zadušiti. Če sem iskrena: kdo vas bo moral preživljati, ko boste šli v pokoj in boste imeli minimalno pokojnino. Otroci so tisti, ki morajo ponavadi to delati. Sedaj pa se vprašajte, kaj je težje – prej z manj ali potem ko imaš bistveno več. In ko se ravno res osamosvajaš, imaš družino, po možnosti kredit in tako naprej. Tako moramo gledati na to. Malo bolj celostno in dolgoročno.