Kakšna sploh je razlika med perfekcionističnimi starši in tistimi, ki imajo visoke standarde?

Imeti visoke standarde, je dobra lastnost staršev, saj z otroki gradijo realna pričakovanja in jim pomagajo dosegati uspehe. Perfekcionistični starši pa vzgajajo otroke k prepričanju, da so neuspešni, če ne dosegajo najvišjih dosežkov. Otroci morajo biti zmožni delati napake in se iz njih iz učiti, brez bojazni pred posledicami. Otroci, ki mislijo, da morajo biti popolni, imajo večje tveganje za težave z duševnim zdravjem, kot so depresija, tesnobne motnje, motnje hranjenja.

V članku izpostavljamo starševske sloge, ki lahko prispevajo k razvoju perfekcionizma. Namen tega ni kriviti starše, temveč pomagati k boljšemu razumevanju sebe in k zdravi vzgoji otrok. Vsak od nas je odrasel v družini, ki je vir vsega, kar smo postali. Starši imajo velik vpliv na razvoj otrokovega načina razmišljanja in vedenja, vrednote, prepričanja ter seveda na način, kako dojemamo sebe. Prav zato je koristno narediti zasuk v preteklost in pogledati, kako so naše najzgodnejše izkušnje vplivale na to, kar smo danes. Zelo verjetno boste vsaj v kakšnem opisu prepoznali vzdušje vaše družine.

Zahtevni in nepopustljivi starši

Zahtevni starši cenijo dosežke – predvsem zunanje, vidne ocene uspeha otroka, kot so nagrade, priznanja, pokali, diplome itd. Običajno veliko preveč časa namenjajo razmišljanju, kaj si mislijo drugi in kako so videti v njihovih očeh. Svoje otroke vidijo kot ’podaljške’ sebe, zato tudi njihove uspehe doživljajo kot svoje, kar jim vliva samozavest. Če so otroci neuspešni in posledično v njihovih očeh ’nepopolni’, se počutijo manjvredne in neprimerne. Zahtevni starši svojim otrokom (tudi ko so že odrasli) diktirajo navodila in usmeritve, namesto da bi jih vprašali, kaj v resnici so njihove želje. Pogosto se poslužujejo telesnega in psihičnega kaznovanja, kot so omalovaževanje, kričanje, zbujanje krivde, da bi otroke naučili, da je neuspeh nesprejemljiv. Pri tem verjamejo, da bodo posledice dovolj velika motivacija za otrokov uspeh. Zahtevno starševstvo spodkopava otrokovo samopodobo. Takšni otroci postanejo do sebe neusmiljeni in imajo občutek, da ne izpolnjujejo pričakovanj staršev (tudi lastnih), zato imajo občutke sramu, neuspeha, neustreznosti. Velikokrat ne vedo, česa si v življenju želijo, saj so ponotranjili cilje in pričakovanja svojih staršev. Prav tako se naučijo, da je ljubezen pogojena – v smislu, da si vreden ljubezni le, če ugodiš drugim. Popolnost oz. perfekcionizem tako postane način, s katerim pridobivaš pohvalo in odobravanje drugih.

Perfekcionistične drže se lahko naučijo tudi otroci, ki odraščajo s ciljno usmerjenimi, zagnanimi in perfekcionistični starši. Takšen način se spodbuja zlasti takrat, ko se bolj kot otrokova prizadevanja ali napredek hvali in nagrajuje njegove dosežke. Poudarek je torej na cilju in ne na procesu, niti ne na tem, kdo je otrok kot oseba, kakšne potrebe in želje ima. Perfekcionistični starši so v samem bistvu ljubeči in ne postavljajo nujno nerealnih pričakovanj do svojih otrok. Videz popolne družine oblikujejo z doseganjem zelo visokih ravni – tako na akademski, poklicni ali finančni sferi.

Neodzivni in nedosegljivi starši

Neodzivni in nedosegljivi starši so fizično ali psihično odsotni. To pomeni, da lahko preživljajo večino časa v službi in so venomer zaposleni, nikoli pa se ne upočasnijo do te mere, da bi se lahko resnično povezali s svojimi otroki. So tudi takšni, ki cele dneve ali prosti čas preživijo pred televizijskim zaslonom ali pri knjigah, pri čemer otroku ne posvečajo nobene pozornosti. Otrokove čustvene potrebe so pri tem zanemarjene, zato je perfekcionizem zanje edini način, da pridejo s starši v stik oz. da jih ti opazijo. Takšni starši ne zmorejo čustvene prisotnosti in so zelo verjetno tudi sami imeli starše, ki so bili čustveno hladni, oddaljeni. Morda navzven sploh ne zahtevajo popolnosti, a otroku vseeno na subtilen način vzbujajo občutek, da je le uspeh tisto, zaradi česar se lahko počuti vrednega pozornosti.

Preobremenjeni starši

Takšni starši nimajo veščin, da bi se učinkovito spopadli z življenjskimi izzivi. Lahko so kronično preobremenjeni zaradi lastne travme, duševne bolezni, odvisnosti ali kakšnih drugih motenj. Nekateri starši so preobremenjeni s kroničnimi stresorji, kot so brezposelnost, revščina, zdravstvene težave, nasilje v družini … Takšni starši niso zmožni zagotoviti varnega okolja za svoje otroke, saj v takšnih družinah običajno prevladujejo ostra in arbitrarna pravila ali pa popolna nedoslednost pri pravilih in pomanjkanje strukture. Običajno imajo ali nerealna pričakovanja do svojih otrok ali pa so se že odločili, da je otrok enostavno brezupen primer, obsojen na neuspeh. Takšni otroci imajo velikokrat zmotne občutke krivde za situacijo v družini, zato so prepričani, da lahko zadovoljijo starše samo s tem, da so ’boljši’, pridni, uspešni. Perfekcionizem je tako zanje oblika nadzora sebe in drugih, kar jim daje občutek varnosti, kontrole in predvidljivosti – vse to, česar ne dobijo od staršev.

Razlike med zahtevnimi, preobremenjenimi, neodzivnimi in perfekcionističnimi starši so navzen lahko zelo velike, a imajo pomembno skupno stvar – nezmožnost opaziti, začutiti, razumeti in ovrednotiti čustva otrok. Otroci to doživljajo kot pomanjkanje zanimanja, zato se počutijo nepomembne, zavrnjene, zavržene.

Zelo hitro se lahko zgodi, da se odrasli, ki so vzgojeni, da morajo biti v vsem perfektni ter da izstopajo s svojimi rezultati iz množice, izčrpavajo za nerealne cilje in da pretirano želijo ugajati drugim. Poglejte, kam jih lahko vse to privede.