Starši se verjetno večno sprašujete, koliko, če sploh pomagati otrokom pri šolskih obveznostih. Tudi jaz se. Lani sem bila ob vstopu mojega prvorojenca med šolarje odločena, da se bom v šolo vmešavala karseda malo ali še bolje nič. Naj bo sam odgovoren, sem si mislila. Čeprav moram priznati, da nisem bila popolnoma prepričana, saj sem poslušala nekaj staršev, kako popoldneve presedijo ob svojem šolarju in mu pomagajo pri domačih nalogah, projektih, referatih ...

Za mnenje, ali in koliko pomagati, smo vprašali specialnega pedagoga Marka Juhanta, ki je v svojih besedah konkreten in nič kaj zadržan. Permisivna vzgoja je zanj popolnoma zgrešena, nekateri bi rekli, da je strog, oster, da je "stara šola".

Marko Juhant ve, o čem govori, saj z dolgoletnimi izkušnjami izhaja iz prakse. Pri vzgoji poziva k odločnosti, če želimo vzgojiti odgovorne posameznike. Spodbuja, naj se otrokom reče "ne", čeprav bodo morda nasprotovali, jokali, moledovali, in polaga na srce - otrok mora biti odgovoren in hkrati nadzorovan.

Marko Juhant ve, da otroci znajo in zmorejo, da so sposobni. Samo včasih iščejo potuho ... ki pa jim je ne smemo nuditi.

- Koliko, če sploh, in tudi pri katerih predmetih pomagati predvsem prvošolcu, pa tudi morda starejšim osnovnošolcem pri delu za šolo?

Otrok potrebuje organizacijske napotke in nadzor. Pa starševsko ukrepanje, da za šolo dela vsak dan ob enakem času, da se oblikuje delovna navada. Tudi v petek popoldan! Manj potrebuje neposredne pomoči, saj zmore sam.

Prve naloge so na primer šiljenje barvic. Je fizično zahtevno, ni pa pretežko za prvčke. Kasneje je pomembno, da starši ne postanejo inštruktorji, saj potem otrok vse manj posluša v šoli, ker tako ali tako dobi razlago še doma.

- Kaj lahko prvošolec stori sam in kje je še nujna pomoč staršev? Kaj je dejansko naloga/vloga staršev prvošolca v odnosu do šole?

Vse, kar otrok zmore sam, mora opraviti sam! Zmore kajpak več, kot pokaže. Vloga staršev je nadzor in usmerjanje, ne pa izdelovanje naloge namesto otroka. Če dejansko ne zna, naj starši napišejo, da je delal in da ni zmogel. Če je takih v razredu več, bo učiteljica ukrepala skupinsko, sicer ob prvi priliki otroku še enkrat pokaže, kako izdela domačo nalogo.

- Kako otroka naučiti, spodbuditi, da je sam odgovoren za svoje šolske obveznosti - domače naloge, urejena torba, peresnica, zvezki, športna oprema?

Tako da vsak dan pripravi torbo za naslednji dan – vse ven, vse noter, saj je to edini način, da ve, kje v torbi ima kaj in za kaj je sploh zadolžen. Potrebuje vaje iz urejanja, zlaganja – malo logističnih spretnosti obvlada vsaj eden od staršev.

Ni dobro, če so v istem prekatu torbe copati ali oblačila za telovadbo in kakšna hrana. Torbo tudi sam otrok čisti – z vlažno krpo, posebej če se je valjala v razredu po tleh, ker je ni obesil na kavelj, kot bi moral, ali se je to zgodilo na poti domov.

- Kaj svetujete staršem, katerih mlajši šolar kljub močni in večkratni spodbudi, pozivom ne skrbi za šolske potrebščine? Kaj naj storijo?

Potem pride na vrsto vsakodnevni dril, pregled torbe in izrecna navodila. Nič pogovorov, otrok ve, kaj mora, le da se mu ne da ali pa prav aktivno noče. To ni tema za razpravljanje. Skrb za svoje stvari se UKAŽE, kot se ukaže umivanje zob, ali, da počaka pred rdečim signalom za pešce. Ni parlamentiranja.

- Kaj na dolgi rok dosežemo, če otroka že v nižjih razredih naučimo, da je šola dejansko njegova skrb? In kaj se lahko zgodi, če starši tega ne storijo in če velik del skrbi za šolo prevzamejo nase?

Ko otrok doseže in uresničuje spoznanje, da je šola njegova skrb, smo dosegli samostojnost. Prav samostojnost pri veliko domačih opravilih – skrb za šolo je le eno od njih – je najboljša napoved otrokovega uspeha v življenju.

Zato je oblikovanje delovnih navad tako pomembno. Če starši od otroka pričakujejo konkreten rezultat in so oblikovali delovne navade, bodo verjetno prejeli od otrok lepa spričevala. Če zahtevajo rezultat, pa delovnih navad niso oblikovali, bodo oni otroku dali napotnico za pedopsihiatra.

-----------------------------------------------------------------------------------------------

Kot zapisano, je moj najstarejši sin lani postal prvošolec. Ker želim vse tri moje otroke čimprej naučiti samostojnosti in odgovornosti, sem si zabičala, da se ne bom preveč vtikala v njihovo šolo, šolske obveznosti, potrebščine. Odločena sem bila, da ne bom postala ena od mam, ki cele popoldneve sedijo ob otroku, da mu pomagajo pri učenju in domačih nalogah. 

Proti koncu oktobra pa sem prejela vabilo na govorilne ure "zaradi določenih težav". Med pogovorom mi je učiteljica povedala, da je sicer sin zelo pameten in sposoben, da pa opaža, da še zdaj ni naredil domače naloge od tedna, ko je bil bolan. Pa da nima pretirano urejene peresnice in da naredi kakšno šolsko nalogo površno, ker se mu pač ne da. Skratka, da bi se lahko malce bolj potrudil.

Razložila sem ji, da se v šolo resnično nisem želela nič vtikati in da dejansko njegove šolske torbe med vikendom nisem niti odprla. Samo naročila sem mu, naj zamenja športno opremo, kar je tudi storil. Učiteljica mi je priporočila, naj med vikendom vendarle odprem torbo in naj greva s sinom skupaj skozi snov. Da bi videla, kaj sploh počnejo, da bi ga malo pa vendarle nadzorovala.

Čez leto so se v šoli začeli učiti pisati in brati. Sin je moral za domačo nalogo pisati.  Da bi si lažje zapomnil, je moral iz reklamnih letakov izrezati predmete, ki so vsebovali določeno črko. Večkrat sem ga pohvalila, ko je nekaj res lepo zapisal, včasih pa sem ga okarala, ker je črke zapisal res grdo. Takrat sem zahtevala, naj ponovi vajo. Sledilo je učenje branja in vsako popoldne je moral vsaj 10 minut glasno brati. In od začetka sem morala sedeti ob njem, mu pomagati in preverjati, ali pravilno izgovarja pisane besede. Vmes je bila bralna značka in učenje pesmic na pamet.

Včasih je sin resnično potreboval mojo pomoč, saj sam še ni znal. Ampak se je naučil. Bere lepo, v roke sam od sebe rad vzame knjigo. Vem, da bo v drugem razredu manj dela z branjem, bo pa verjetno kaj drugega. A odločena sem mu pomagati, kjer bo resnično potreboval mojo pomoč, ne pa, kjer se mu ne bo dalo. Potuhe mu ne bom dajala. Mislim, da tako delam uslugo sebi, na dolgi rok pa predvsem njemu. Čeprav morda zdaj še ne razume.

Si želite aktualne novice prejemati tudi na elektronski naslov? Potem se prijavite na Cekinove e-novice!