Po poklicu je grafična oblikovalka, zato se je na morju znašla povsem po naključju. "Takrat sem imela fanta z Nizozemske. Eno sezono je bil na tej ladji kuhar in ko so ga klicali, da pride nazaj, jim je dejal, da se bo vrnil samo pod pogojem, da vzamejo še mene. Tako da sem na fakulteti opravila še zadnji izpit ter se vkrcala." S fantom sta se sicer razšla, je pa zato njena kariera zacvetela. Lastnik jo je postavil kar za menedžerko. "Delo na ladji ni lahko dobiti, veliko se jih poteguje zanj. A ko si enkrat tam, če se izkažeš, zelo hitro napreduješ," pripoveduje. "Posadke se med seboj poznajo in ko sem dala odpoved, so me takoj klicale kar tri agencije in mi same ponujale, da mi najdejo novo službo. Hitro pride do tega, da se zate dobesedno tepejo."

A jih je zavrnila, saj se je podala na drugo karierno pot. Z novim partnerjem, ki ga je spoznala med delom na morju, sta se namreč lansko leto odločila, da v Rotterdamu, njegovem rojstnem kraju, odpreta lokal. "Začelo se je tako, da smo imeli na ladji čedalje več gostov, ki so želeli hrano brez sladkorja, laktoze, glutena … Prišlo je tako daleč, da je Tim (novi partner op. a.) že vzdihoval, kaj naj sploh kuha. Pa sem mu rekla, da bi lahko skupaj – ker me je že dlje časa zelo zanimala prav zdrava prehrana – ustvarila nekaj presnih tort. Odziv je bil dober, zato sva si začela zamišljati nove in nove recepte. In nekega dne se je Tim pošalil, da bi lahko odprla svoj lokal. Najprej sva se temu smejala, potem sva spoznala, da na Nizozemskem, od koder je, sploh ni veliko take ponudbe."

"Spomnim se, da sva bila 1. novembra na seminarju, kjer sva poslušala, kako se lotiti takšnega posla – 25. novembra sva že podpisala pogodbo o najemu, ker sva morala naslednji dan spet za dva meseca na ladjo. Takrat sva šla zadnjič. Nisva torej vsega skupaj dolgo pretehtavala, sva pa tisti mesec na tem res delala noč in dan." Držala sta se nasveta, ki sta ga slišala na seminarju – da imaš 90 odstotkov več možnosti za uspeh, če prevzameš lokal, ki že ima stranke. "Dve do tri leta naj bi namreč ljudje potrebovali, da se navadijo, da na določeni lokaciji obstaja lokal; če kot midva vložiš veliko denarja, si seveda ne želiš, da bi toliko časa stradal. Sedaj imava veliko strank, ki so zahajale že k prejšnjim lastnikom. Je pa treba seveda prevzeti takega, ki ima podobno ponudbo. Pri nama so ponujali juhe, ki jih imajo Nizozemci zelo radi."

Razmišlja še o tretji karieri

Čeprav trenutno s Timom vso energijo usmerjata v svoj sedanji projekt, še vedno načrtuje, da bo - ko si bosta lahko privoščila, da zaposlita še koga - spet delala kot grafična oblikovalka. Upa edino, da na Nizozemskem v nasprotju s Slovenijo podjetja zaposlenim puščajo več prostora za osebno rast. "Pri nas je verjetno trg premajhen. Namesto da bi grafični oblikovalci lahko delali vedno nove stvari, si podjetja ne upajo tvegati in ostajajo pri tistem, kar mislijo, da se bo v tistem trenutku zagotovo prodalo." Ravno zaradi takšne izkušnje ni razmišljala, da bi se vrnila domov. "Čeprav sva se s Timom pogovarjala, da on najbrž ne bi imel težav pri iskanju službe, saj sem opazila, da pri nas restavracije tujce zelo rade zaposlujejo."

Brez strahu

Zanjo je ključno, da nikoli ne popusti strahu. "Treba je narediti tudi tisti korak, ki se ga bojiš, če ne, se ti v življenju nikoli ne bo nič zgodilo. Jaz si vedno rečem, da imam konec koncev družino, ki mi bo vedno priskočila na pomoč, zato res ni razloga, da bi bila prestrašena." S takšnim odnosom do sveta je že prepotovala številne eksotične kraje, od blizu videla, kako živijo tudi tisti najbogatejši, danes na tujem vodi povsem svoj prostorček. "Ko bom starejša, ne želim obžalovati, da nečesa nisem poskusila, zato se življenju ne bojim dati priložnosti," pravi. Le kam jo bo to še poneslo?