"If you can make it here you can make it anywhere," pravi pesem in 37-letna arhitektka Manca Ahlin mi pritrdi, da potem ko nekaj časa v tem velemestu živiš in preživiš, dobiš občutek, da je morda res tako. "New York je dejansko tak, kot pravijo. Vse, kar se dogaja, se zgodi tudi tukaj. To je tisto, kar pritegne. Hkrati pa je zaradi tega tudi zelo stresno. Tukaj je veliko več konkurence, ker sem pridejo po delo ljudje iz celega sveta in vsak je sposoben, vsak nekaj zna, vsak nekaj ponuja. Vse se zelo hitro vrti in če tega tempa ne zmoreš dohajati, če nisi dovolj vztrajen, če ne veš, po kaj si prišel, hitro obupaš."

Življenje kot v filmu, pravi. Res je takšno mesto, kot ga prikazujejo na velikem platnu. A ravno zaradi svoje intenzivnosti ima zanjo trenutno veliko več prednosti kot slabosti. "Ne le da si tukaj zelo hitro lahko del kakšnih večjih projektov; da ti neko perspektivo, ki je v Sloveniji ni. Pri nas je vse preveč samozadostno, preveč ozkogledo. V New Yorku pa je vse veliko bolj odprto in širše. Toliko je različnih kultur in pristopov, da hitro ugotoviš, da težav, s katerimi se soočaš tako pri delu kot v življenju, ni treba reševati samo po vzorcih, ki si se jih naučil doma in v šoli, da je mogoče k njim pristopiti tudi drugače. Vsak bi moral vsaj leto dni živeti in delati v tujini."

V New Yorku ima veliko več možnosti za delo, veliko bolj tekmovalno okolje pa jo tudi bolj žene, da iz sebe iztisne maksimum. "Tukaj moraš imeti plan, kako boš dosegel, kar hočeš doseči. Če ne, se izgubiš. Američani so veliko bolj fokusirani in tekmovalni. Tudi ko delaš v timu na projektu, se opazi, da vsi gledajo, kako bodo oni dobro izpadli, kako bodo poskrbeli, da bodo oni čim prej napredovali na boljši položaj. Takšna tekmovalnost te lahko včasih spravi v paniko, je pa super, ker te tudi motivira. Ker tukaj vsi nekaj počnejo, vsi poskušajo nekaj narediti in to te potegne zraven. Ni apatije. Tudi če ti kaj ne uspe, sprejmejo kot nekaj pozitivnega to, da si sploh poskusil."

V New Yorku je pristala po naključju. Ko je končevala magisterij arhitekture v Barceloni, jo je sošolka povabila, da sodeluje pri projektu, ki je potekal v ZDA. "Mesto me je zelo pritegnilo in pomislila sem, da bi si tu lahko poskušala najti delo." Toda sledila so tri stresna leta, ko se je morala ukvarjati z ogromno papirologije in birokracije, da je pridobila delovno vizo. "Težko je bilo tudi, ker sem ta čas potem fizično živela v Sloveniji, mentalno pa že v New Yorku. Začela sem sodelovati z birojem, v katerem delam sedaj, vendar samo občasno, hkrati pa nisem mogla resno začeti delati v Sloveniji, ker nisem vedela, kdaj bom lahko odšla v ZDA."

Odkrila je nišo

Klekljati se je naučila kot deklica, Newyorčane pa je očarala s predelno steno, ki jo je letos postavila v grški restavraciji v soseski Chelsea. Iz konopljine vrvi je oblikovala čipko z mediteranskimi motivi grozdja in oljke. "Odzivi so bili zelo pozitivni, ker so tukaj takšna ročna dela nekaj novega, drugačnega. Zdi se mi, da sem odkrila nišo, ki jo lahko raziskujem poleg arhitekture," pravi. Sicer pa je v New Yorku zelo uspešno že izvedla tudi projektiranje koncertne dvorane za 1500 ljudi. "Upam, da boste o mojih projektih doma še slišali," se zasmeji.

Preberite si še, kako so se trije Slovenci odločili spremeniti Slovenijo.