Moški na fotografiji je namreč Arno Dübel, 54-letni Nemec iz Hamburga, ki ga v Nemčiji poznajo kot najbolj brezskrbnega brezposelnega. Ta že 36 let živi od socialne pomoči, zavrača ponujene službe in se z veseljem pojavlja na televiziji, kjer sploh ne skriva dejstva, da je pač lenoba, in da je to v resnici edini razlog, zaradi katerega ne dela.

Ko so se oblasti pred nekaj meseci le dovolj razjezile in ga poslale k zdravniku urada za delo, ki je ugotovil, da je možak seveda sposoben za delo, je moral na tečaj likanja, nato pa v službo. Zdržal je štiri tedne. Ko je prišel čas, da socialno pomoč zamenja za plačo, pa je preprosto rekel: „Ne, hvala. To delo ni zame, ker mi škoduje.“

In sledil je neverjeten scenarij: socialno pomoč, ki vključuje plačilo najemnine za dvosobno, 47m2 veliko stanovanje, plačilo elektrike, prehrambeni paket in 359 evrov gotovine, je dobil nazaj! Kljub temu, da je center za socialno delo proti njemu vložil celo tožbo. Po 36-ih letih je pristojnim namreč prekipelo, tako kot drugod po Evropi, pa tudi v Nemčiji, ki sicer uspešno okreva po krizi, skušajo zmanjšati število izplačanih socialnih transferjev. Goljufi in lenobe so prav na vrhu seznama tistih, ki naj bi izgubili tovrstno pomoč.

A se je Arno smejal tudi tožbi. „Po vsem stresu, ki sem ga zaradi službe doživel spomladi, je zdaj spet vse v najlepšem redu,“ je povedal v začetku poletja. „Ampak likal pa ne bom nikoli več. Imam doma dovolj cunj, tako da ne vem, zakaj bi to počel za druge.“

In potem je imel čez dober mesec naslednji razgovor za službo. Tokrat v nekem podjetju, kjer so iskali nekoga, ki bi popisoval zaloge. A mu ponujeno delo tudi tokrat ni bilo všeč. „Imam slaba pljuča, težko bi pogosto plezal po lestvi.“ Da njegova pljuča morda res niso v rožnatem stanju pove podatek, da na dan pokadi kar 80 cigaret, ki jih seveda kupi z denarjem davkoplačevalcev.

Njegov svetovalec na uradu za delo je menda takrat besno zasikal, da se vda, ker je Arno nerešljiv primer. Morda kot delavec, a od plačanega stanovanja in položnice za elektriko se je zdaj končno moral posloviti! Na sodišču pa medtem teče postopek, ki ugotavlja, ali ga lahko obsodijo še zaradi dolgotrajne prevare. Pod drobnogled bodo vzeli tudi prihodke iz njegovega 'dela na črno' – gre za vrsto medijskih pojavljanj na televiziji, v časopisih in na javnih dogodkih. Koliko natančno je zaslužil s tem, jim noče povedati. „Saj ne gre za milijone. Za to, da sem posnel svojo pesem sem na primer dobil samo 50 evrov.“

Ker dolguje 854 evrov najemnine in 279 evrov za elektriko, mu bodo slednjo konec meseca odklopili, do takrat pa ima tudi čas, da se izseli iz stanovanja. „Ampak jaz tukaj živim že 21 let!“ se pritožuje človek, ki je včasih skrbel za časopisne naslove v stilu 'delo je samo za idiote' in se hvalil z dejstvom, da od države dobi dovolj denarja, da si lahko vsak dan privošči pivo in cigarete.

Zdaj so se časi spremenili in Arno trenutno živi od denarja, ki mu ga dajo sosedje, prijatelji in znanci. „Tu pet evrov, tam 10 … Saj kar gre ….“ Morda pa bo končno razmislil tudi o službi. Za začetek je zamenjal ploščo v svojih izjavah. Namesto stavkov, ki so redno žalili ljudi, ki delajo, zdaj priznava, da je v življenju naredil veliko napak.