Kot poročajo novinarji New York Timesa se delavci skozi labirinte elektrarne plazijo ob svetlobi , ki jo dajejo njihove svetilke ter poslušajo stalne eksplozije, ki nastajajo, ko se vodikov plin, ki uhaja iz poškodovanega reaktorja, sreča z zrakom in reagira.
Dihajo s pomočjo neudobnih respiratorjev ali na hrbtih nosijo težke kisikove jeklenke. Oblečeni so v enodelne zaščitne obleke, ki njihova telesa ščitijo pred sevanjem

To je 50 ljudi – zaenkrat za svetovno javnost še brez obrazov in imen – ki so ostali v peklu japonske katastrofe. Nekateri prostovoljno, drugi, ker pač tudi to spada v opis njihovih delovnih nalog, čeprav večina najbrž nikoli ni verjela, da se bo kaj takšnega zares zgodilo. Njihova naloga je črpanje morske vode na nevarno razkrito jedrsko gorivo, ki se delno že tali, s čimer bi preprečili dokončno taljenje sredice, zaradi česar bi se na milijone njihovih rojakov znašlo sredi tisoč ton radioaktivnega prahu.

Država se zaveda velike žrtve delavcev, ki bo zanje verjetno usodna, je povedal japonski minister za zdravje ob tem, ko je dovoljeno raven sevanja, ki so ji lahko izpostavljeni delavci, iz 100 povečal na 250 milisivertov, kar je na primer petkrat več kot v ameriških nuklearkah.

Njegova odločitev pomeni, da bodo delavci v elektrarni lahko ostali dlje, da bi dovoljeno raven sevanja še povečali, pa menda ne načrtujejo, ostaja pa ideja, da bi v nuklearko vrnili več delavcev. Predvsem po tem, ko bodo po najbolj črnem scenariju delavci, ki so tam zdaj, omagali.

Statistika usode delavcev pa je črna že brez tega. 5 jih je umrlo, 22 je poškodovanih, 2 sta pogrešana, nazadnje pa so v bolnišnico poslali delavca, ki se je znašel sredi radioaktivnega prahu.

Delavci v nuklearkah sicer trdijo, da imajo močan ekipni duh, njihovi pogovori pa so pogosto podobni tistim, kot jih imajo vojaki in gasilci – kaj bi storili v zares ekstremnih razmerah. 'Mislim, da govorim za večino, ko rečem, da bi najprej obvestili družino, naj čim prej pobegnejo čim dlje stran, potem pa ostaneš na svojem mestu do konca,' pravi Michael Friedlander, ki je bil 13 let vodja tehničnih ekip v 3 ameriških nuklearkah.

Na vprašanje, ali bi povsod po svetu našli 50 ljudi, ki bi dali življenje za to, da bi rešili druge, Frielander odgovarja, da skoraj zagotovo, saj je skupinski duh kljub poudarjanju individualnosti v družbi, v tovrstnih službah še vedno močno prisoten. 'Še posebej Japonci pa še vedno cenijo žrtvovanje za druge kot vrednoto.'

Daiichi sicer ni Černobil v smislu velikosti eksplozije. Ukrajinski reaktor, ki je eksplodiral leta 1986, je 10 dni v ozračje izpuščal velike količine radioaktivnih snovi. Od zaposlenih in gasilcih se je takrat z ognjem in sevanje borilo mnogo prostovoljcev. Ali jim je bila povedana prava resnica o učinkih sevanja, ni znano. Jih je pa za posledicami sevanja 28 umrlo v roku treh mesecev, 19 so jih ubile infekcije, ki so nastale zaradi opeklin, ki jih je na koži povzročilo sevanje, 106 jih kmalu resno zbolelo. Večina, ki je bila v neposrednem stiku s sevanjem, je kasneje umrla za levkemijo.

Čeprav mediji veliko poročajo o sevanju izven nuklearke, vrednosti, ki jih izmerijo znotraj stavbe, niso objavljene. Je pa po mnenju strokovnjakov precej višje kot zunaj, kar pomeni, da se delavci pri delu na najbolj prizadetih območjih, izmenjujejo na nekaj minut.

Tudi ko se bo katastrofa v elektrarni tako ali drugače končala, pa dela ne bo konec. Da bi zmanjšale izpostavljenost delavcev, so oblasti na prizorišče katastrofe v Černobilu takrat poslale kar 600.000 ljudi, ki so čistili in gradili sarkofag.