Politik, ki na drugem koncu sveta nabira volilne glasove, je eden tistih, ki imajo ponavadi v rokah zemljo, vodne vire, prehrambeno industrijo, telekomunikacijo, energente in ostale življenjsko pomembne dobrine cele države.

S pomočjo posrednikov, krvavo ali kako drugače večinoma nezakonito pridobljen denar, plemenitijo v največjih in najbolj uspešnih svetovnih gospodarskih družbah. Ker pa so nadvse paranoični, čedne vsote denarja za “krizne čase” hranijo kar v evropskih in ameriških bankah. V resnici se ljudstvo le redko dovolj razjezi, da bi jih odstranilo z oblasti, tudi zato, ker glasni nasprotniki večinoma ne živijo dovolj dolgo.

Govorimo seveda o diktatorjih, ki so realnost še v marsikateri državi, zadnji dogodki v Egiptu in Libiji, kjer uporniki po padcu diktatorjev že razmišljajo o uvedbi strogega muslimanskega šeriatskega prava, pa pričajo, da tudi njihov padec ni prav nobena garancija za svobodo.

Za kralja diktatorjev že več let velja Robert Mugabe, glava Zimbabveja. Kar po svoje niti ni presenetljivo, če upoštevamo dejstvo, da mu je uspelo nekoč eno najbogatejših afriških držav spremeniti v kraj, kjer, medtem ko si sam gradi že tretjo palačo, ljudje nimajo hrane in strehe nad glavo, brezposelnost pa je 80-odstotna. S soprogo, ki pri nakupih v Evropi redko zapravi manj kot pol milijona evrov, sta kmetom zaplenila večino najboljše zemlje, od koder zdaj prodajata pridelke velikim svetovnim prehrambenim verigam, medtem pa v njegovi državi kosi lakota. Med kupci naj bi bila celo družba Nestle.

87-letni diktator je na oblasti že vse od leta 1980. Težko je reči, koliko ima Mugabe dejansko na bančnem računu, a jasno je, da veliko. Vsakič, ko zapusti državo, naj bi s seboj odnesel pol milijona državnega denarja. Manjša žepnina za popotnico? Vsekakor se denar v državno blagajno ne vrne nikoli več. Pravzaprav naj bi si v tujini pripravljal vse za pobeg, če bi v državi slučajno postalo (politično) prevroče.

V črnem fondu naj bi se doslej nabrale že okoli 4 milijarde dolarjev. Podoben namen je imel tudi nakup 5 milijonov dolarjev vredne vile v Hongkongu, ki bo po njegovi smrti še kako prav prišla njegovi družini. Uspešnost pri gospodarjenju z lastnim denarjem žal ne prenaša na državne finance, saj država občasno beleži celo 1000-odstotno inflacijo, brezposelnost pa je kar 85-odstotna, a tega ob obisku glavnega mesta ne boste videli, saj boste dobili vtis, da je življenje v Zimbabveju odlično. Leta 2008 se je diktator strinjal, da se izvedejo volitve, a je po tem, ko je naročil ubiti in mučiti kakšnih 5000 nasprotnikov postalo jasno, kakšen rezultat bo edini sprejemljiv.

Seveda je zmagal - s 85 % glasov, a od tega je že nekaj let in na vidiku so nove volitve. Pred temi pa je Mugabe zamenjal kariero, postal je namreč pevec.

Slišati ga je mogoče na albumu Nhaka Yedu/Naša zapuščina skupine Born Free Crew, pod psevdonimom Gushungo sodeluje v pesmi Toita Sei (Kaj naj naredimo?). V skladbi, namenjeni predvsem mladi populaciji, Zimbabvejcem pove, kako so bili Afričani zatirani v času britanske kolonizacije in se pritožuje čez miselnost Zahoda.

Bolj kot se bližajo volitve, bolj pogosto pesem vrtijo na državnem radiu, tudi pripadajoč video je mogoče redno videti na televiziji, ponavadi tik pred najbolj gledanimi informativnimi oddajami.

Politični analitiki se strinjajo, da gre za načrt, kako pridobiti mlade volivce v državi, kjer so mladi večinoma podhranjeni in brezposelni, a bi jih rad Mugabe opozoril, da bi bilo pod kakšno drugo vladavino še slabše.

Seveda pa takšne politične poteze, celo provokacije, tudi v Zimbabveju sprožajo burne odzive nasprotnikov. Tako je svojo pesem posnela tudi opozicija, le da je avtor končal v zaporu, odpustili in zaprli pa so tudi glasbenega urednika radijske postaje, ki si jo je drznila vrteti.