“Rolling Stonesi,” pravi, “so skregani že štirideset let, kljub temu skupaj še vedno služijo milijone. Sam še nisem imel projekta s človekom, s katerim ne bi šel skupaj.” Na odru je vedno on sam, pred publiko ne želi skrivati ničesar. Glasbenik, ki je tudi že pel in igral, skladatelj, ki ne ustvarja le zase, temveč tudi za gledališče, film in televizijo, oče, ki se je pred tremi leti z ženo, režiserko Ivano Djilas, razveselil dveh otrok, enega njunega in enega posvojenega, ravno tako, kot sta si želela. Vlog ima Boštjan Gombač v svojem življenju veliko, kljub temu pove, je intuitivno začutil, da mora sprejeti še eno – vlogo žiranta v oddaji Znan obraz ima svoj glas.

Na odru ste bili že nešteto krat, a ne v takšni vlogi. Ste zaradi tega, preden stopite pod soj žarometov, bolj v stresu?

Ni tega stresa. Trema se pojavi, ko nisi 100-odstotno pripravljen; pri glasbi pa, ko veš, da te čaka nekaj zahtevnega. Trema je lahko samo zaradi enega tona ali akorda in preden ga odigraš, si malo v stresu. Pri takšni zabavni oddaji pa moraš samo priti do stanja, ko si sproščen. Ker se tudi na odru ne obnašam nič drugače, kot se sicer. Na živce mi gre pretvarjanje. Pa artikuliran moraš biti. Da “ne bluziš.”

Vas je javno nastopanje vedno privlačilo?

Kar se tiče glasbe – da. Televizija je zadnji medij, ki sem se ga lotil; razen kot gost v oddaji, se nisem nikoli videl v tej vlogi. Ampak ko so me povabili, da postanem del žirije, sem nekako intuitivno sprejel.

Kdo vas je navdušil nad glasbo?

V družini ni daleč naokoli nobenega glasbenika, sta pa starša uživala v obiskovanju gledališča in koncertov. Nekega dne sta slišala reklamo za avdicijo za otroški pevski zbor in me vprašala, ali bi šel. Star sem bil šest let. Z enajstimi, torej dokaj pozno, sta me vprašala, ali bi se učil igranja na kakšen inštrument. Pa sem rekel, da bi igral trobento. Takrat v Šiški to ni bilo mogoče, zato sem pristal na klarinetu. Splet okoliščin. Po treh namesto štirih letih nižje glasbene šole sem šel potem kar v srednjo, ampak bi se po prvem letniku kmalu prepisal na gimnazijo, ker nisem imel zadostnega znanja. Malo je manjkalo, da ne bi postal glasbenik. Potem sem pa začel vaditi kot nor. Zjutraj od sedmih pa potem cel dan v šoli ...

Prebrala sem, da imate radi čudaške projekte. Kaj to sploh pomeni?

Rekel bi, da ima vsak človek glede na svoje izkušnje izdelan nek osebni okus. Pri glasbi je recimo najboljše, kadar ti gredo kocine pokonci. To je nekaj, čemur se ne moreš upreti. Neko glasbo lahko posluša tisoč ljudi, ampak kocine gredo pokonci mogoče dvema. Pri drugem komadu pa šestotim. Sam sem z veseljem delal projekt Patty Diphusa: Izpovedi porno dive (režirala ga je ravno njegova žena, s katero pogosto skupaj ustvarjata op. a.) To je besedilo Pedra Almodóvarja, ki ga je v osemdesetih letih v obliki kratkih zgodb izdajal v madridskem časopisu. Patty Diphusa je njegov alter ego. Nas je pa potem glasbeno navdahnil še britanski trio The Tiger Lillies. To je ena tistih čudaških skupin, kjer pevec poje s falzetom (moškim glasom izven njegovega naravnega obsega op. a.). Tako da sem sam pel eno uro v falzetu.

Pa je umetniku dovolj, če se med tisoč ljudmi dvignejo kocine dvema ali vedno teži k temu, da bi se dvignile šestotim?

Ne vem, če se ljudem ob poslušanju vseh teh zvezd, ki so sedaj nastale bolj ali manj umetno, res dvignejo kocine ali spremeni te ljudi v popularne bolj neka fama, ki jih naenkrat obdaja. Mogoče se te petkrat, ko jih slišiš, ne dotaknejo, šestič pa se te, ker gre za glasbo, ki jo poslušajo tvoji prijatelji, mi pa se vedno vsaj malo zgledujemo po okolici.

Servirajo potem ljudem preveč enostavne glasbe?

Zagotovo, kar je škoda, ker smo prisiljeni ustvarjati v prostoru, ki nam ga kroji uredniška politika velikih založb in radijskih postaj. Radio poslušam, ker moram vedeti, kaj se dogaja. Skačem s postaje na postajo in mi je žal, da nimamo nobene možnosti izbire. Mislim, da bi bilo fino imeti več žanrskih radiov. Sicer te mogoče od 50 komadov pritegne eden. Ravno padeš noter pa je že nekaj drugega, kar ta občutek, ki si ga dobil, podre. Kaj je smisel uživanja v glasbi? Je ta res samo neko mašilo, ki prežene tišino in dolgčas?

Se je težko uveljaviti kot glasbenik?

Če gledam študente klasične glasbe, je vsem kar malo “dol padlo,” ker ne vidijo cilja, ne vidijo možnosti zaposlitve. Ni rožnato, je pa uspeh odvisen tudi od posameznika, od tega, da se bori in trdo dela. Zato je dobro, da človeka zanima marsikaj, ne samo glasba v tistem najožjem smislu. Da se ne osredotoči samo na en žanr in je tam najboljši oziroma eden od najboljših, ker je v glasbi težko reči, da je nekdo najboljši. Mene je pri glasbi že zelo zgodaj začelo zanimati še marsikaj drugega. Glasba kot zvok. Pa ne samo zvok klarineta ali trobente, tudi zvok pojoče žage, človeškega glasu ali kozarcev. To je ta otroška raziskovalna žilica, ko vsako stvar gledaš, kot bi jo videl prvič. Fino je, da tega ne izgubiš tudi kot odrasel glasbenik. Ta iskrica mora ostati v vsakem umetniku, ne glede na to, s kakšno umetnostjo se ukvarja.

Ločite med delom za preživetje in delom za dušo?

Zadnjih 17 let sem delal veliko za druge; nisem imel tega časa in miru, da bi delal zase. Vsi ti gledališki projekti pa za televizijo sem delal glasbo za dokumentarne filme … Tako da mislim, da ni dobro, da delo zase in za druge preveč ločuješ. Tista prava energija, iskrica mora biti vedno prisotna, ker drugače ni rezultata, ki bi si ga človek želel. Vse izkušnje so super. Človek mora biti vedno voljan ustvarjati, pri vsakem projektu mora ostati maksimalno zbujen.

Kako zadržite to zbujenost, to iskrico?

Kot bi rekel Zlatko Kaučič (džezovski tolkalist op. a.): “Če si v tiltu, potem je bolje, da spokaš kufre in greš.” Na silo ne moreš doseči ničesar. Mogoče, če si res profesionalec. Rolling Stonesi so skregani že zadnjih 40 let, kljub temu še vedno skupaj služijo milijone. Vsaka čast. Jaz nimam projekta s človekom, s katerim ne bi šel skupaj. Smo takšni in drugačni; delati nekaj na silo pa je brez veze.

Imate način, kako spodbuditi ustvarjalnost, kako priklicati navdih?

V glasbi je tako, da ko zaigraš prvi ton, se ti začne dogajati. Sicer pa je najboljši navdih rok oddaje (smeh). Vsaj zadnja leta je tako (odkar ima dva otroka op. a.).

Imate strog urnik dela?

Da. Edino tako lahko kaj narediš. Lažje je, dokler živiš sam, dokler nimaš družine, sicer pa moraš biti zelo discipliniran. Ko sem varuška, padem dol recimo včasih že ob pol desetih, ko bi moral biti še kreativen. Tako se je že zgodilo, da sem si budilko navil ob pol štirih, ker sem moral zjutraj oddati glasbo. V takem primeru se moraš zbrati in narediti, kar je treba, ne glede na to, v kakšnem stanju si.

Potem življenje glasbenika ni samo rock’n’roll?

Lažje je priti domov ob šestih zjutraj, če lahko potem spiš. Danes tudi, če pridem domov s koncerta s Kataleno ob štirih zjutraj, ker je bil recimo v Murski Soboti, vstanem zjutraj ob sedmih. Da to zdržiš, moraš paziti na zdravje. Boemskega življenja pri nas ni. Enkrat so me v trač reviji označili za takega, ampak to je bila nepreverjena informacija, ker si tega res ni mogoče privoščiti.

Prijatelj, ki je pomagal pri organizaciji koncerta tuje rock skupine, je povedal, da so šli po nastopu spat.

Oni imajo turneje, ki bi te utrudile, če bi šel zraven samo kot turist, kaj šele, da bi moral vsak večer v drugem mestu igrati po dve uri in pol, tri ure. Moraš biti res discipliniran.