Wolfgang Tegel se danes spet veseli življenja. Po treh letih ima namreč znova službo. Ko je izgubil zaposlitev, je bil eden izmed vodilnih v veliki banki in vodja kadrovske službe. Večina bi morda mislila, da bo najti novo službo zanj mačji kašelj, a iskanje se je izkazalo za naporno početje, čeprav se ga je lotil z vso resnostjo. Ne le, da je moral napisati kopice prošenj, podobno kot vsi ostali iskalci dela se je udeležil vseh izobraževanj, ki jih je organiziral njegov zavod za brezposelne.

Zveni znano?

Povsem enak sistem namreč poznamo tudi v Sloveniji, zato se skoraj 100 tisoč brezposelnih Slovencev prej ali slej sreča s kakšnim tečajem, ki jim bo pomagal najti novo delo. In najbrž ni malo takšnih, ki delijo Taglovo izkušnjo o (ne)učinkovitosti pristopov uradov za zaposlovanje. 

"V resnici sploh ne želim več razmišljati o tem. Ti časi so bili prava katastrofa," se spominja. Če menda drži, da smo pred Bogom vsi enaki, očitno enako velja tudi za zavod za zaposlovanje. Tagla so svetovalci v treh letih namreč poslali na vse mogoče tečaje, pa čeprav so bili ti namenjeni pol mlajšim, pol manj izobraženim ali pol težje zaposljivim. "Ko obiskuješ tečaj, po njihovi logiki nisi brezposeln. Na ta način država lepša v resnici mnogo slabšo statistiko brezposelnih," je prepričan Avstrijec. "Prvi tečaj je bil računalniški. Niti za napredne uporabnike, ampak za začetnike. Z lahkoto bi ga jaz vodil!" Očitno je enako menila tudi voditeljica tečaja, ki je Tegla že po nekaj dneh poslala domov.

Naslednja postaja: 1500 evrov za pettedenski tečaj italijanščine. "Pričakoval sem, da se bomo osredotočili na del jezika, ki je uporaben za prodajo, poslovno komunikacijo in podobno. Namesto tega smo se učili fraze, ki pridejo prav v gostilni, restavraciji, na izletu in na plaži." Poleg tega so mu v tem času ukinili nadomestilo za brezposelne. "Ves čas sem se spraševal, kako je mogoče, da mi država plača tečaj jezika za 1500 evrov, ne dajo mi pa 500 evrov na mesec, ki sem jih nujno potreboval za preživetje."

Še posebej zadovoljen je bil Tagel lansko jesen, ko je kot brezposelni šef kadrovske službe moral na tečaj, kjer so kanditate poučili, kako napisati življenjepis, kako oblikovati z računalniškim programom in kako se obnašati na razgovoru za službo. V pisani skupini so bili vrtnar, gradbeni delavec, zobozdravnik, sezonski obiralec jabolk, nekaj tujcev in dva učitelja. Trije izmed petnajstih prisotnih niso imeli končane osnovne šole, dve nista znali uporabljati računalnika, ena pa ni ne govorila ne razumela nemško. V odmoru, ki naj bi bil namenjen iskanju zaposlitve s pomočjo spleta, je večina brskala po Facebooku, novičarskih portalih in pornografskih straneh.

"Skupina je bila oblikovana tako, da so enim razlagali, kar smo drugi že vedeli, nekateri pa bi za razumevanje najprej potrebovali predhodna znanja. Oboji smo odnesli skoraj nič." Nasmehne se tudi ob misli, katera delovna mesta so mu v tem času svetovali svetovalci. "Kot da bi si načrtno zatiskali oči pred dejstvom, da se večina vodilnih služb odda na “štiri oči”, ne pa z javnimi pozivi."