A odkar so na trgu dela zavladale izredne razmere in je možnih zaposlitev vse manj, med iskalci zaposlitve pa boj za prosta delovna mesta neizprosen, je še toliko bolj pomembno tudi, kako se na razgovor za službo oblečemo. Kar 65% delodajalcev naj bi namreč v isti raziskavi priznalo, da bi, če bi se morali odločiti med dvema popolnoma enakovrednima kandidatoma, izbralo tistega, ki bi bil bolj primerno oblečen!

'Saj je vendar jasno, kako se človek obleče, ko gre na lov za službo,' si morda pravkar mislite. Niti ne. Tisti, ki se v podjetjih ukvarjajo z najemanjem novih kadrov imajo namreč skoraj neskončno zakladnico drugačnih izkušenj.

Težave z garderobo …
„Imela sem izkušnjo, ko je nek moški prišel na razgovor v raztrganih hlačah. Sledil pa mu je nekdo, ki je očitno imel pokvarjeno zadrgo. Vse to se sicer lahko zgodi v normalnih okoliščinah, ampak na razgovoru za službo, pa daje tak človek vtis, da se ne ukvarja s pomembnimi podrobnostmi in se zaposlovalec zato vpraša, ali bo pri svojem delu dovolj skrben in pozoren,“ pravi Debora, ki seveda ni najela nobenega od omenjenih gospodov.

Hm … tole pa ni nočni bar, ampak Wall Street!
Ko je Roy iskal nove borzne mešetarje, je naletel na prošnjo ženske, ki je diplomirala z odliko in bila pri trgovanju z vrednostnimi papirji zelo uspešna. „V telefonskem razgovoru mi je povedala, da želi zamenjati službo, ker jo v podjetju, kjer dela, ne spoštujejo. Glede na reference in delovne rezultate se mi je to zdelo nenavadno, a sem razumel takoj, ko je prišla na osebni razgovor. Črno oprijeto mini usnjeno krilo in oprijet top. Popolnoma neprimerna oprava za tovrstno delo.“

Ko je oblačila povozil čas … Trikrat!
David Couper je danes avtor knjižne uspešnice s področja zaposlovanje. Nekoč je sam najemal kadre. „Nekoč je v mojo pisarno prišel moški, oblečen v tipično opravo za 'poroko, pogreb in za k maši'. Nič ne bi bilo narobe, če to ne bi bilo leta 2000, njegove hlače pa so bile iz sedemdesetih, suknjič pa še kakšno desetletje starejši. Seveda tudi njegova postava ni bila več takšna kot v tistih letih. Od človeka, ki naj bi delal s strankami, se pričakuje drugačna mera urejenosti.“

'Rešimo Zemljo!'
Couper pa ima še en nasvet, namenjen predvsem mladim, ki radi nosijo oblačila s šaljivimi napisi ali različnimi slogani v smisli 'Rešimo zaliv', 'Tito rules' ali 'Go Obama'. „V službo takšna oblačila ne sodijo. Tudi na razgovor ne. Vaši pogledi se morda ne skladajo s pogledi osebe, ki bo z vami opravila intervju, v primeru šaljivih napisov pa boste skoraj zagotovo izpadli neresno. Tudi ko se srečate s strankami, naj vaša oblačila, če je le mogoče, ne izdajajo vaših osebnih verskih ali političnih prepričanj.“

Z njim se strinja tudi Mark, vodja kadrovske službe v velikem telekomunikacijskem podjetju. „Nekoč je na razgovor prišel moški s kravato z liki iz risank. Čeprav sem se trudil, da to ne bi vplivalo na mojo presojo, vseeno cel intervju nisem mogel nehati razmišljati, da izgleda kot prodajalec vstopnic za vrtiljak na kmetijskem sejmu ne pa kot prodajalec visoke tehnologije. Nisem ga zaposlil, ker se mi ni zdel dorasel službi.“

Spodnje perilo ni samostojno oblačilo.
„Vedno se mi zdi zanimivo, od kod ženskam ideja, da suknjič pomeni, da spodaj oblečejo samo spodnje perilo. Ne samo, da to pomeni, da zaposlovalci vidimo več kot smo v resnici želeli, tudi zelo neprimerno je, da namesto majice izpod suknjiča kuka svilen nedrček. Ali pa ženske, ki pridejo na razgovor v hlačah 'na boke' in kratki majici ali suknjiču, trebuh pa naenkrat ostane slečen. Dobra oprava za zmenek, ampak v službi pa ne bo šlo. Razen, če želite dajati vtis, da iščete kaj drugega kot zaposlitev,“ je jasen podjetnik David.

Srečanje 'tretje vrste' pa je imela tudi vodja kadrovske službe Ana. „Za vodjo varnostne službe podjetja se je prijavil gospodič, ki se je prikazal oblečen v umazane oprijete hlače, zmečkano srajco, ki je napol molela iz njih, v črnih športnih copatih in s kravato iz osemdesetih. Ob tem je bil še neobrit in ves intervju je žvečil žvečilko.“

Ste še vedno v dilemi, kaj obleči v službo ali na razgovor?