Kako je nastal coworking oziroma sodelo, kot predlagajo, da bi termin prevedli pri nas?

Koncept izhaja iz Amerike, kjer so ljudje začeli delati v lokalih, kot je Starbucks. Sčasoma se je porodila želja, da bi imeli nek skupen prostor, v katerem bi lahko delali. To je bilo tam leta 2006. Z začetkom ekonomske krize pa se je vse skupaj začelo še bolj razvijati. Predvsem, ker je vedno več freelancerjev, ki ne želijo delati samo doma. Ljudje v coworking prostoru seveda delajo neodvisno, ampak ključno je, da se lahko med seboj povezujejo. Vedno lahko nekoga vprašaš za odziv ali ga prosiš, da ti pomaga. V teh prostorih se gradi skupnost.

Kako ste prišli v stik s takšnim načinom dela?

Z Evo Perčič (soustanoviteljico op. a.) sva se pred tremi leti znašla na predavanju, ki je potekalo v podobnem prostoru na Dunaju, potem pa sva tako delala tudi v Berlinu in Parizu. Ko sva želela nekaj takega poustvariti pri nas, sva imela srečo, da so v Kinu Šiška ta koncept zelo dobro razumeli in smo lahko potem v njihovih prostorih organizirali coworking vsak četrtek. Dve leti smo tako gradili skupnost. Nastalo je veliko projektov, razvila se je tudi slovenska crowdfunding scena (ko več posameznikov financira zagon projekta, kar je danes, ko je skoraj nemogoče priti do posojila, zelo uporabno op. a.) Juriju Loziću je na tak način uspelo recimo ustanoviti zelo uspešen start-up; sedaj svoje blatnike prodaja po celem svetu. Ne gre pa samo za to, da s crowdfundingom nekomu pomagaš zbrati finančna sredstva, da svojo idejo realizira. Hkrati dobi delo nemalo drugih ljudi iz skupnosti. Nekdo mu naredi spletno stran, drug fotografira, tretji pripravi besedila … Kar naenkrat je veliko dela za vse.

Kakšni pa so bili prvi odzivi na vaše coworking dogodke?

Ljudje so bili zelo veseli, da lahko končno pridejo nekam in delajo z drugimi ljudmi, ne da bi bil to nek lokal, kjer je hrupno in imaš ves čas občutek, da moraš nekaj naročevati in plačevati.

Še zmeraj zaostajamo. V Berlinu imaš že 60 coworking prostorov, v Beogradu recimo obstaja že dve leti. Ampak predvsem zaradi tega, ker je bilo res težko najeti prostor po neki pametni ceni. Pri nas so najemnine relativno visoke, po drugi strani si veliko kreativcev finančno težko privošči visoke članarine. Po dveh letih smo zbrali toliko poguma, da smo si upali najeti prostor. Opremili smo ga s samo 660 evri, vloženega je bilo ogromno prostovoljnega dela. Ampak ta prostor je bilo treba odpreti, ker ga ljudje res potrebujejo; videli smo, kakšne rezultate prinaša. Je pa žalostno, da država pri nas tega ne razume in nas zato ne podpira. V Parizu lokalna razvojna agencija vsako leto naredi razpis, kjer desetim ljudem, ki vodijo coworking prostore, podeli po 200 tisoč evrov za zagon novih coworking skupnosti. Oni razumejo, da so te ključne za razvoj ekonomije. Mi pa smo si recimo dolgo prizadevali, da bi kakšne prazne nepremičnine, ki jih ima občina, dobili po neprofitni najemnini, ampak je župan menil, da gre za preveč profiten projekt, kar je absurdno. Cel projekt je popolnoma neprofiten; če dela nulo, je super. Ampak tudi če je platforma neprofitna, delajo ljudje, ki so del nje, profitne projekte in bistvo je, da se jih pri tem spodbuja. Start-up, ki tako nastane, ustvari nova delovna mesta, poveča izvoz v tujino itn. Od naših državnih institucij to razume edino Regionalna razvojna agencija ljubljanske urbane regije, ki pa ima žal zelo omejena sredstva.

Glede na to, da si delal v coworkingih na tujem; bi lahko primerjal našo coworking skupnost s tistimi izven meja?

V tujini nas zelo cenijo, ker mi s coworkingom rešujemo neke družbene probleme, kot je zaposlovanje mladih. Glavnina coworking skupnosti je pri nas stara med 25 in 30, kar je generacija, ki se trenutno nima kje zaposliti. Kje lahko recimo danes dobi službo industrijski oblikovalec? Ravno pa sem z norveškim prijateljem govoril, kako je pri njih ravno obratno. Medtem ko je pri nas veliko freelancerjev, ki ne dobijo dela, na Norveškem freelancerjev ni, vsi imajo službo. In vse storitve so zelo drage. Zato sva se pogovarjala, da bodo njihovi start-upi verjetno začeli prihajati k nam in delati z našimi kreativci. Tako si bodo lahko sploh privoščili, da delajo s sposobnimi ljudmi, saj je talentiranih kreativcev pri nas veliko, a ker je naša industrija praktično mrtva, tista, ki obstaja, pa ničesar ne razume, ne dobijo dovolj priložnosti. Pri nas so dejansko kreativci postali tisti, ki vzpostavljajo start-upe in dajo nato delo tradicionalni proizvodnji. Ta postane nekakšen partner, ampak še vedno so kreativci tisti, ki skrbijo za prodajo, marketing itn. Ker velika podjetja pri nas niso več zmožna niti inovirati niti delati marketing niti prodajati.

Ni pa nujno, da je coworking videti tako kot pri vas – torej kot prostor z ljudmi, ki so za računalniki?

Seveda ne. V Leipzigu se je recimo zgodilo, da se nekdo ni več želel ukvarjati z mizarstvom, sedaj je v njegovi delavnici mizarski coworking. Ljudje si delijo infrastrukturo, stroje, ki si jih sicer nihče med njimi ne bi mogel privoščiti. Poleg tega si lahko pomagajo, učijo drug drugega, sodelujejo pri projektih. Bi pa dodal, da se coworking odlično povezuje tudi s socialnim podjetništvom, torej s poslovnim modelom, ki vključuje družbeno ranljive skupine oziroma rešuje neke družbene probleme. Lahko imaš zadrugo z odličnimi šiviljami iz nekdanjega Preventa, ampak te šivilje potrebujejo pomoč kreativcev. Potrebujejo dizajn, potrebujejo marketing, potrebujejo spletno stran.

Pravijo, da živimo v čedalje bolj skrajnem individualizmu, coworking pa širi ravno nasprotno idejo.

Spremenjene ekonomske razmere ljudi silijo v to, da se povezujejo, da si stvari delijo. Tu imamo recimo 3D tiskalnik, ki si ga vsak posameznik sam ne bi mogel privoščiti, tu pa dobi dostop do njega. Tudi v današnjem času krize obstaja veliko priložnosti – od socialnega podjetništva do crowdfundinga, ampak vse te stvari zahtevajo skupnost. Ne moreš jih delati sam. Prednost coworkinga je ravno to, da lahko čez noč sestaviš tim in se nečesa lotiš. Potem, če znotraj coworkinga nastane potreba po določenem izobraževanju, je to ravno tako mogoče zelo hitro organizirati. Glede na to, da freelancerji nimajo nobene socialne varnosti, pa je prednost tega, da so del skupnosti, tudi, da jim lahko nekdo pomaga, če zbolijo; če gredo na dopust, jih lahko nekdo nadomešča ...

Poleg tega je to prostor, kjer te lahko vsakič, ko vanj vstopiš, čaka nova priložnost.

V coworking prostorih se stvari razvijajo zelo spontano in njihov čar je tudi, da ko tega sploh ne pričakuješ, nekdo pride do tebe in ti ponudi novo priložnost. Teh je tu veliko več kot, če delaš v neki običajni pisarni. Raziskava iz Berlina je pokazala, da ljudje s coworkingom ne povečajo samo svojega socialnega kroga, ne počutijo se samo manj izolirane – dejansko se jim povečajo prihodki.

Pa je za ustanovitelje Kreativnega centra Poligon to sedaj postala edina zaposlitev ali gre še vedno samo za dodatno delo?

Pravzaprav je postalo dodatno delo vse ostalo, ker je treba tukaj toliko postoriti (smeh). Sicer pa vsi delamo zraven še druge projekte, da lahko preživimo; projekte na področju oglaševanja, tržnega komuniciranja, razvoja crowdfunding projektov, socialnega podjetništva … Smo ekipa šestih, ustanovitelji pa smo trije. Poleg mene in Eve je zraven še Marko Orel, ki je prej delal v podobnem coworking prostoru v Pragi; ko je videl, da se je ta koncept prijel tudi v Sloveniji, pa se je ravno zaradi tega, da bi ustanovili tak prostor, vrnil nazaj. V dveh letih smo drugače že trikrat skoraj obupali (smeh), ampak zdaj nam je uspelo.