Primerjava med delodajalci in zaposlenimi po celem svetu je pokazala, da so najbolj zadovoljni delavci Danci. Velika večina je zadovoljna s službo, vzdušjem v pisarni in priložnostmi, ki se ji nudijo.

Danci imajo razumni delovni čas. Zavedajo se negativnih učinkov prekomernega dela, tako za zaposlene kot tudi za delodajalce. Danci delajo v povprečju 1540, Američani pa 1790 ur letno. Slednji so manj produktivni in zadovoljni, nadure pa jemljejo kot dokaz predanosti in uspešnosti. Na Danskem je ravno nasprotno - delavci, ki podaljšujejo službo, veljajo za neučinkovite in neorganizirane.

Medtem ko je v večini držav šef glavna avtoriteta, je na Danskem odgovoren, ni pa glavni. Danci so pri svojem delu avtonomni, večkrat sodelujejo pri odločitvah o poslovanju, njihove ideje in predlogi za izboljšanje so vedno dobrodošli.

Na Danskem ob izgubi službe ni tako grozno, ker nezaposleni še dve leti dobiva 90 odstotkov plače z zavoda za zaposlovanje. Tako ima dovolj časa za ureditev kariere in življenja. Zelo veliko dajo na izobraževanje, tako da imajo njihovi delavci plačane seminarje, mreženja, šolanja za prekvalifikacijo. Svetujejo jim tudi pri izbiri študija.

Veliko govori tudi njihov jezik. Medtem ko japonska beseda karoši pomeni "utrujen zaradi službe", imajo Danci besedo "arbejdsglæde" oziroma "srečen v službi". Tudi besede zagotovo pomenijo veliko razliko - tako v slovarju, kot tudi v pristopu. Do česar koli, tudi do službe.