Z njimi pa se je očitno strinjal tudi šef, ki je Debrahlee Lorenzana na koncu iz newyorške podružnice banke zares odpustil. “Visoka sem 168 centimetrov in tehtam 55 kilogramov. Šef mi je povedal, da zaradi oblike mojega telesa oprijeta oblačila delujejo preveč privlačno, kar uničuje koncentracijo mojih moških sodelavcev.”

Najprej je sicer dobila seznam oblačil, ki jih ne sme več nositi – od oprijetih kril, oprijetih hlačnih kostimov do polo majic, nato so ji prepovedali še čevlje z visokimi petami. Lorenzanova, ki je prepričana, da se vsakdo lahko oblači natančno tako kot želi, dokler gre za oblačila, ki jih dopušča poslovni bonton, je bila šokirana. “Najprej nisem mogla verjeti. Mislila sem si, da gre za šalo. Potem sem videla, da mislijo resno. Preveč provokativno, izzivalno in moteče? Za koga? Za moške kolege, ki so sicer res v premočni večini? Zakaj je moj problem, če se ne znajo obvladati? Stranke niso nikoli imele nič proti!”

V Portoriku rojena Debrahlee je bila zaradi napada sodelavcev, ki so njen videz opazili že prvi dan, ko je dobila službo, močno prizadeta. “Vzgojena sem bila zelo tradicionalno, ampak ženske v Portoriku so zelo ženstvene, veliko dajo na poudarjanje svoje ženskosti. Tudi jaz se rada lepo oblečem, uredim nohte, lase, nanesem malo ličil ... In potem je to kar naenkrat prepovedano. Me prav zanima, če moji sodelavci osvajajo izključno zanemarjene ženske.”

Še malo bolj neposreden je bil njen odvetnik Jack Tuckner, ki jo zastopa v tožbi zaradi spolne diskriminacije. “V bistvu je bilo njihovo sporočilo takšno: ker konstantno mislimo na seks s teboj in nam kri odteka v napačne možgane, ne moremo normalno opravljati svojega dela. Ker s seksom očitno ne bo nič, je zdaj na tebi, draga sodelavka, da se oblačiš kot vreča krompirja in nam vrneš naš duševni mir.”

Med dokazi, ki jih bosta Tuckner in njegova klientka predstavila na sodišču, so elektronska sporočila, ki so ji jih pošiljali njeni sodelavci in fotografije Lorenzanove v pisarni, oblečene v povsem navaden hlačni kostim. “Ampak prav zaradi tega kostima mi je sodelavec na koncu sestanka rekel, da ga moti, ker imam oblečene preveč oprijete hlače.” Kot dokazujejo druge fotografije, pa sodelavcev ne motijo kratka krila in dekolteji drugih sodelavk.

“Če niso bile hlače, so bile pa težava majice, krila, kar koli … Morda bi bila problem tudi papirnata vreča! Rekli so mi, naj ne nosim ličil. Ko sem to storila, je šef rekel, da delujem neurejeno.”

Primer se sicer nikoli ne bo znašel pred sodnikom in poroto, ker je morala Lorenzanova ob podpisu pogodbe o zaposlitvi podpisati tudi, da delodajalca v primeru prekinitve delovnega razmerja ne bo tožila, tožbo bodo zato reševali z mediacijo. A Citigroup ne popušča. V izjavi za javnost so sporočili, da spoštujejo zasebnost svojih aktualnih in nekdanjih sodelavcev, zato podrobnosti primera ne bodo razkrili, kot tudi ne delovne uspešnosti zdaj že nekdanje sodelavke. “Menimo pa, da je tožba neutemeljena. Citi je tradicionalna ustanova, ki skrbi za to, da ljudje delajo v okolju, kjer se jih spoštuje in imajo enake pravice, ne podpiramo nikakršne diskriminacije.” Tožnica in njen odvetnik pa ostajata neomajna. “Pravica je bila tokrat na strani pohotnih moških!”

Slabi odnosi in trpinčenje sodelavcev že zaradi malenkosti lahko vodijo tudi v samomor. Preverite, kako je s tem v Sloveniji.