Iz kako premožne družine prihajaš?
Takšne ocene so vedno relativne, ampak bi rekel, da iz precej revne. Kot otrok nisem videl morja …

Kaj ti pomeni denar?
Nujno zlo. Seveda je dobro, če ga človek ima. Predvsem toliko, da lahko preživi. Zame denar niti slučajno ni najpomembnejša stvar v življenju.

Kako pa si zaslužil svoj prvi denar?
Pri petnajstih z delom v gostinskem lokalu.

Boks je v Sloveniji vendarle manj znan šport. Od kod odločitev, da boš postal boksar in pri katerih letih je to iz hobija prerastlo v poklic?
V bistvu sem pri petnajstih nekega dne šel na trening nogometa. Pa ga ni bilo, jaz pa sem vseeno šel v dvorano in naletel na trening boksa. Predvsem so me tam navdušili ljudje, njihova energija … Še posebej Ivan Pucko, moj prvi trener in še vedno velik prijatelj. Bi pa težko rekel, da je bil boks kdaj le hobi, saj sem se treningov izjemno resno lotil že na samem začetku. V to sem vlagal ves trud, denar, energijo …

Vzpenjanje proti vrhu je gotovo terjalo tudi kar nekaj denarja. S čim si ga zaslužil?
Z marsikakšnim delom. So pa bila to vedno takšna dela, da sem jih lahko usklajeval s treningi in z načinom življenja športnika. Treningu je pač vse podrejeno. Konkretno pa sem delal kot natakar, kamnosek, taksist, zidar ...

Če ne bi bil boksar, kakšno kariero bi izbral?
Ne vem. Res. Pred boksom nisem imel izdelanih tovrstnih načrtov.

Živiš izključno od boksa?
Že od leta 2006 in lahko rečem, da živimo kar lagodno. Na začetku si je potrebno izboriti svoj prostor pod soncem, ko pa imaš enkrat ustvarjeno svoje ime, je pa ok. Ko sem začenjal, si sicer res nisem predstavljal, da bo to mogoče. Niti nisem boksal za to, ampak da bi bil čim boljši, da bi dal od sebe svoj maksimum. Je pa seveda super, da mi nekaj, kar počnem z veseljem, omogoča tudi preživetje. O konkretnih zneskih pa ne želim govoriti. Ne želim si na ta način “pridobivati prijateljev”.

Ampak vseeno. Kakšni so dobički v boksu – kakšne so recimo nagrade v tvoji, velterski kategoriji, kaj pa recimo v težki kategoriji?
Primerjava je precej težka. Načeloma pa tako: višja kot je kategorija, višji so zaslužki, čeprav ni nujno. Trenutno je izjemno atraktivna velterska kategorija, v kateri nastopam tudi sam, ker se tukaj odvijajo nekateri najzanimivejši boji. 14 dni nazaj je na primer potekal boj, kjer je bila v tej kategoriji višina nagrad rekordna – 22 in pol milijonov dolarjev zmagovalcu ter 7 milijonov in pol poražencu. Seveda pa v svetu boksa obstajajo tudi borbe z nagradnimi skladi po 150 milijonov dolarjev.

Veliko se govori o tvojem odhodu v ZDA. Kdaj se odpravljaš, kaj to zate pomeni finančno?
Ja, v resnici se “vse” - finančno in drugače, dogaja čez lužo, tako da je moja naslednja postaja jasna.

Imaš dve hčerki. Bi jima priporočal športno pot, tudi z vidika finančne varnosti?
Pustil jima bom, da se odločita po svoje in ju pri tem močno podpiral. Zase pa sem seveda vesel, da mi je uspelo toliko, da bom imel od česa živeti tudi po koncu kariere.

Kakšen odnos do denarja pa poskušaš privzgojiti hčerkama?
Sam kot otrok nisem imel veliko denarja. Na srečo je situacija za moji hčerki drugačna, a nikakor ne pretiravamo. Moja filozofija je, da če si otrok želi jabolko, je naloga starša, da mu pokaže, kako se ga utrga, ne pa, da mu kar da, kar hoče. Prinašanje stvari na pladju otrokom škoduje!

Ali že ustvarjaš kakšne prihranke za starost, morda plačuješ dodatna pokojninska zavarovanja, kupuješ nepremičnine, delnice …

Zaenkrat je vse 'v štunfu'. Ne vem … Če se najde kaj pametnega za investiranje, potem super, drugače pa bo denar ostal kar tam, kjer je zdaj.

Kaj pa misliš o predlogu Primoža Kozmusa, da bi morali dajati športnikom rente?
Načeloma podpiram njegov boj, čeprav je na koncu izpadel kot največji grešni kozel in tudi plačal ceno, ker si je upal nekatere zahteve javno izraziti. Morda pa se najini mnenji nekoliko razlikujeta v tem, da jaz ne mislim, da bi morala država bivšim športnikom vsak mesec na račun nakazati denar, podpiram pa, da bi jim morda pomagala financirati izobraževanje ali pa nudila pomoč pri iskanju dela. Rente bi prišle v poštev le v primeru, ko kdo ob koncu športne poti ostane nezmožen za delo.

Kaj pa na splošno misliš o odnosu države do športnikov v finančnem smislu?
Slovenci smo izjemno športen narod z veliko odličnimi športniki, zato je jasno, da država vsega pač ne more podpirati, pogrešam pa odprtost pristojnih. Večinoma se že desetletja financira le ene in iste športe, tudi če ni nobenih rezultatov, pozablja pa se na ljudi, ki so zelo uspešni v kakšnem športu, ki je Slovencem tradicionalno nekoliko manj blizu.

Si za naslov prvaka dobil kakšen klic ali ček koga iz državnega vrha?
Klicev in čestitk je bilo ogromno. Čekov ni bilo.

Poznamo par športnikov, tudi boksarjev, ki so iz revežev postali milijonarji, potem pa je šlo spet v obratno smer. Bi zase rekel da si bolj varčen človek ali rad uživaš v trdo prisluženem denarju?
Recimo, da sem racionalen. Živim v prepričanju, da se mora človek, ki trdo dela in je uspešen, za to tudi nagraditi. Ampak tukaj seveda obstajajo razlike, kaj kdo pojmuje kot nagrado. Jaz bi zase rekel, da se znam razvajati, ampak v mojem primeru to ne pomeni, da kopičim jahte, nepremičnine, hodim na dolga eksotična potovanja … Meni se zdi odlično to, da si lahko kadarkoli privoščim pico s prijatelji.

Katera je bila doslej najdražja stvar, ki si si jo privoščil?
Avto.

Kaj pogrešaš kot profesionalen športnik, čemu se moraš zaradi kariere odpovedovati?
Dejansko je ves moj urnik podrejen športu. To pomeni, da si ne morem kadarkoli privoščiti večera s prijatelji ali pa počitnic z družino. Niti sočen zrezek ne more biti na jedilniku vsakokrat, ko bi si ga zaželel. Je pa res, da tega kar zdaj počnem, ne bi zamenjal za nič na svetu.