Kot nam je povedal Radovan Kragelj, diplomirani psiholog in strokovnjak za kadrovanje, so med podatki, ki jih iskalci zaposlitve pretirano poudarjajo delodajalcem:

► Diplome in spričevala. Le-te so zgolj vstopni pogoj. Za delodajalca nimajo posebne praktične vrednosti. Večino delodajalcev zanima le, ali jo imate ali ne – zaradi formalnih pogojev. Zveneči naslovi diplomskih del pa ne štejejo prav veliko.
► Drugi dejavnik so ocene in šolski uspeh. Vse raziskave kažejo, da ocene in delovna uspešnost nista povezani. Z visokimi ocenami sicer ni nič narobe. Zagotovo pa zgolj visoke ocene ne zagotavljajo bistvene prednosti pri kandidiranju za zaposlitev.
► Tretji dejavnik je vpisan magistrski študij. Večina iskalcev smatra to kot bistveno prednost. Večina delodajalcev (sicer ne vsi) pa bo dala prednost vaši izvedbeni učinkovitosti, ne pa akademskemu znanju. Za mnoge je magisterij prej ovira kot prednost.
►In ne nazadnje je potrebno omeniti priporočila profesorjev. Danes jih res ni težko dobiti. Mnogi profesorji rečejo: Kar vi ga napišite, pa Vam ga bom podpisal. Delodajalci se tega zavedajo – zato priporočila, v splošnem, nimajo kakšne posebne teže.

Kaj na zaposlitvenem razgovoru dejansko šteje?

Delodajalci kupujejo samozavest in prepričljivost v nastopu. Pika!!! Kandidat, ki zna suvereno predstaviti in argumentirati svoje bistvene prednosti in potenciale; prepričljivo omiliti svoje morebitne pomanjkljivosti; konkretno odgovoriti na konkretna vprašanja ter jasno opredeliti in utemeljiti, zakaj bi bil za delodajalca najprimernejši, je zmagovalec. Višina ocen, magisteriji in priporočila drugih kandidatov, v tem primeru, gladko potegnejo krajši konec.

Izkušnje podjetja Kragelj & Kragelj kažejo, da je takšnih kandidatov manj kot 15 odstotkov. Zanimivo pa je, da večina teh kandidatov najde zaposlitev že na podlagi prvih petih opravljenih razgovorov. Preostali lahko za isti rezultat porabijo neprimerno več – nekateri tudi leta. Razlog je zelo preprost: Ker iskalci ne poznajo ali se ne zavedajo vseh prednosti, ki jih zagotovo imajo, jih delodajalcu ne morejo suvereno predstaviti. Ker se ne zavedajo svojih pomanjkljivosti, jih delodajalci ujamejo nepripravljene na razgovoru. Posledice so seveda katastrofalne.
Kandidati v razgovoru navajajo le splošne navedbe. Ne znajo izpostaviti konkretnih primerov za prednosti, ki so jih navedli v vlogi. Namesto odgovora delodajalec 'sliši tišino', ki si jo razlaga po svoje. Odgovori kot na primer: joj, veste, o tem še nisem razmišljal, pa so povsem neprepričljivi. Delodajalec na podlagi takšnega nastopa sklepa na kandidatovo nesamozavest, neprepričljivost, nejasne cilje, pomanjkanje motivacije, neodločnost, vprašljivo vztrajnost, ipd. Tudi če so ti sklepi povsem napačni – ta slika odloča o zaposlitvi ali zavrnitvi kandidata.

 Kako prepričljivo nastopiti in kaj izpostaviti?

Najpomembnejša je samozavest in prepričljivost v nastopu. Izpostaviti in argumentirati morate svoje ključne dejanske potenciale. Sposobni morate biti konkretno odgovariti na konkretna vprašanja. Seveda pa morate natančno vedeti, katere so vaše ključne prednosti, sposobnosti, lastnosti, potenciali in razvojne možnosti. Kako se pripraviti na razgovor, si lahko preberete v članku: Ko vam delodajalec pogleda v glavo.