1. Osnovna plača
Osnovna plača delavca je določena s pogodbo o zaposlitvi in mora biti najmanj tako visoka kot znaša znesek izhodiščne oziroma najnižje osnovne plače tarifnega razreda, v katerega je razvrščeno delovno mesto delavca. Z aneksom k pogodbi o zaposlitvi se osnovna plača delavca z njegovim soglasjem lahko spremeni.
Po definiciji Zakona o delovnih razmerjih je osnovna plača tista, ki jo delavec prejme za polni delovni čas, upoštevaje zahtevnost dela, za katerega je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi. Zahtevnost so pogoji dela, v katerih delavec kontinuirano opravlja delo. Razvidni so lahko iz pogodbe o zaposlitvi, sistemizacije delovnih mest itd.
Povedano zelo poenostavljeno: delavec jo prejme, če je presegel normo oz. če je delo opravil nadpovprečno. Pri delodajalcu so določeni kriteriji in merila, na osnovi katerih se ugotavlja, ali je delavec upravičen do tega dela plače ali ne in v kakšni višini.
3. Plača iz naslova poslovne uspešnosti
Če se ugotovi, da se pri delodajalcu dosegajo ugodni rezultati, so pri teh skupaj doseženih rezultatih udeleženi tudi delavci – v pogovornem jeziku se reče, da je delodajalec izplačal 13. plačo, božičnico ipd.
Možne so tri osnovne skupine dodatkov:
- dodatek za delovno dobo,
- dodatki za delo v neprimernem delovnem času (npr. nočno delo, delo ob praznikih, delo v izmenah, nadurno delo ... ),
- dodatki za delo v neprimernem delovnem okolju (delo v prahu, vlagi, mrazu, vročini ... ).
Ali ste zadovoljni s svojo plačo? Če niste, začnite razmišljati, kaj lahko naredite za njeno izboljšanje. Morda bo treba razmisliti celo o menjavi službe.
