'Dve zdravi roki, dve zdravi nogi, a še vedno brez zaposlitve'

Morda pa bi morala poskusiti kot plesalka, spremljevalka, erotična maserka ... Ker od nešteto prošenj oziroma ponudb za delo, ki sem jih spisala in poslala, se samo še tega nisem lotila. Res je, sem pa razmišljala o »090 pa kej poklič« liniji. Za oh, oh, ah, ah pa res ne potrebuješ izobrazbe!

Mogoče pa bi si polomila nogi, ali pa vsaj eno, ker pri vsakem drugem oglasu zasledim podalinejo: »Najraje bi zaposlili delnega invalida«! Zakaj že? Mogoče zaradi oprostila plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ali pa raznih finančnih nagrad in povrnjenih stroškov?

Zadnjič pa le zasledim oglas, da v podjetju, kjer »nekoga« poznam, iščejo novo delovno silo. Nemudoma zavrtim telefon, ampak sem bila že prepozna. Pa ne zaradi takega povpraševanja, pač pa zaradi tega, ker naj bi šlo za neko reorganizacijo in so bili primorani oglaševati prosto delovno mesto, ki pa sploh ni obstajalo! Zanimivo, kajne?

No, pa da me ne bo kdo vlekel za jezik. Ja, je res, da pa je zelo veliko oglasov o komercialistih, zastopnikih, prodajnih referentih, pospeševalcih prodaje, akviziterjih. Oprostite izrazu, isto sranje samo druga embalaža. Hoditi od vrat do vrat in »gnjaviti« ljudi ter jim s priučeno filozofijo in psihologijo vzeti še tisto nekaj malega, kar imajo, za kramo, ki je ne potrebujejo. Ljudje ne kupujejo sesalcev za 3.000 eur, če pa je njihov mesečni dohodek tam okoli 800 eur. In tako ne narediš norme, odnosno tudi ni plačila, pa še lasten denar za bencin in pa telefon zapraviš. Sem se podala tudi na to pot in vam povem: Recesija se pozna povsod in se bo vedno bolj.

Do sedaj so ljudje imeli odpravnine, ki so jih dobili ob odpustitvi, imeli so razne prihranke. Sedaj pa je vse to šlo, in sedaj se bo začel strašni boj, ne boj, mesarsko klanje za preživetje.

No, in potem poslušam ljudi v zrelejših letih, z več ali manj izkušnjami, z večjo ali manjšo splošno razgledanostjo, kako ničesar ne znamo, kako smo nedelavni, nerodni, da smo »zaviti v vato«. Kako so sami imeli v naših letih že družine in pa svoja stanovanja, hiše. Zelo težko se zadržujem, ker je potem vedno ista pesem: "Smo pa malo več časa na svetu, kot pa vi in imamo malo več znanja!" In tako se vedno zaključi naša debata. Ker do Jazbinškovega zakona sploh ne pridemo, ali pa do tega kolikšna je bila brezposelnost recimo v sedemdesetih, osemdesetih letih in kolikšna danes.

V socializmu je bila zaposlitev eden izmed pomembnejših dejavnikov zagotavljanja gospodarske in družbene povezanosti. To se je pogosto kazalo tudi v tem, da je bilo zaposlenih več ljudi, kot bi jih potrebovali. Sicer je bilo to za gospodarstvo zelo neracionalno, a za človeštvo in družbo razumljivo, saj je bila pravica do dela del sistema. Danes pa je ravno obratno. En sam delavec mora v osmih, devetih, dvanajstih urah imeti večjo storilnost, kot da bi to počeli trije. In zakaj? Za mizerno plačo, ki je pod vprašanjem, ali jo bo videl še isti mesec.

Velikokrat zasledim, kako se ljudje pogovarjajo: »Saj ne bomo dočakali penzije!« Seveda je ne bomo. Ker si bomo prej polomili hrbte za preživetje. Naj se enkrat na raznih televizijskih programih zavrti oddaja ekstremno preživetje. Ampak ne tisto, kjer nekdo zrežirano jé kače za preživetje in si naredi rešilni jopič iz svojih hlač. To znata samo Chuck Norris in pa Mcgaver. Naj nekdo pokaže, kako naj preživi štiričlanska družina s 527,90 eur.

Pravijo, da se vse prej ali slej obrne, oziroma vrne. Tako da dragi sotrpini, sotrpinke, veselimo se že danes, ker ko se bo vse tole obrnilo, bomo zelo bogati. In ne mislim samo v materialnem smislu.

Tako bom naredila tudi sama. Kupila bom žakelj krompirja, vsak dan bo krompirjeva juha, na ustih pa nasmeh v upanju na boljše čase. Lepo vas pozdravljam!

Poštena soseda