'V Slovenijo sem prišla leta 2003 kot varuška otrok pri slovenski družini. Začetek ni bil lahek, saj sem se soočala z novo kulturo, vremenom in seveda z novih jezikom. Glavni namen mojega prihoda v Slovenijo pa je bilo učenje angleškega jezika,' pravi Eva, ki se je medtem odlično naučila tudi slovenščine. 'V roku enega leta sem jezik govorila v taki meri, da sem lahko večino stvari že sama uredila. Tudi z mojstri, ki so urejali stanovanje, sem se vse zmenila. Učenje pa še vedno traja, nekaj težav mi še povzroča pravilna uporaba sklonov.'

Leta 2007 se je namreč odločila, da bo Slovenija njena nova domovina. 'Vmes sem se vrnila v Venezuelo, saj sem pogrešala mojo družino in prijatelje. Po obisku sedanjega moža v Venezueli, pa sva se odločila, da bova živela v Sloveniji in tako sva si tukaj tudi ustvarila družino.'

Kako dolgo je trajalo, da ste se privadili na življenje v Sloveniji?
Na življenje v Sloveniji se človek zlahka privadi, razen vremena in mraza. Tu je življenje lepo, precej lepše, kot si mogoče sami predstavljamo. Zelo rada se na primer vozim z mojo hčerko in možem s kolesom po mestu, kar je v mojem rojstnem mestu skoraj nemogoče. Slovenci so me zelo dobro sprejeli, saj imam tukaj zelo veliko prijateljev. Še posebej bi se rada zahvalila moževi družini, so zelo prijazni in razumevajoči do mene. Še vedno pa mi težave povzročajo skloni in pisanje v slovenskem jeziku ter kupovanje oblek. Imam namreč probleme s kupovanjem primerne obleke za posamezen letni čas, saj mi gredo najbolj v oči poletne in lahke stvari, ki pa pozimi slabo grejejo.

Slovenski delodajalci hočejo popolno znanje slovenščine!

Eva Lina je po izobrazbi kemijska inženirka, ki pa jo je poslovna pot v Sloveniji peljala v povsem druge vode. Kmalu po prihodu je opravila tečaj in začela poučevati španščino. Eden njenih 'študentov' je danes tudi njen mož. Pozneje pa je ustanovila center Nativo, kjer poleg klasičnega poučevanja jezikov združujejo ljudi iz različnih okolij, ki jim je skupno zanimanje za različne kulture. Ponujajo namreč učenje tujega jezika na drugačen način skozi zanimive kulturne izkušnje. 

V Sloveniji ste se lotili podjetništva. To pa je nekaj, za kar se tudi Slovenci ne odločamo preveč pogosto … Kako ste prišli na idejo, da se boste lotili svojega posla?
V podjetništvo sem bila v neki meri tudi prisiljena, saj je še dandanes veliko ovir za tujce pri zaposlovanju. Vsi iščejo le delavce, ki tekoče govorijo slovenščino, kar je lahko velika ovira. Vsekakor pa sem s to odločitvijo izpolnila svoje sanje, saj sem vedno želela delati na področju kultur, tujih jezikov in seveda delati z otroki. Tako sem vse to uspela zaviti v prijeten paket imenovan Nativo.

Na kakšne ovire ste naleteli pri ustanavljanju podjetja, kaj vam je vzelo največ časa in energije?
Ovir pri odpiranju podjetja ni bilo veliko, saj sem imela predhodno urejene vse papirje, ki so definirali moj status v Sloveniji. Največ časa in energije pa mi je nedvomno vzelo razmišljanje, kako se predstaviti in kako dati ljudem tisto nekaj več, kar iščejo. V tistem času je bilo na trgu že veliko jezikovnih šol, jaz pa sem želela uvesti poseben pristop, nekaj svežega. Tako se je porodila ideja o učenju jezika skozi kulturno izkušnjo.

Kako ste v Sloveniji kot podjetnica zadovoljni z razmerami za podjetništvo? Če bi jih primerjali z Venezuelo …
Ne bom se spuščala v podrobnosti posameznega dela, vsekakor pa je v Sloveniji v tem trenutku situacija boljša kot v Venezueli. Na žalost. Imam namreč rada svojo domovino in želela bi, da se časi tudi za Venezuelo obrnejo na bolje. Jaz sem trenutno s svojim življenjem zadovoljna. Seveda ni nikoli tako dobro, da ne bi moglo biti bolje, vsekakor pa si je treba kdaj tudi reči, da bi lahko bilo še slabše. Je pa res, da večkrat zelo zelo pogrešam svojo domovino, družino in vse, kar sem pustila za sabo.

Svojo poslovno dejavnost boste kmalu razširili, saj v Ljubljani odpirate tudi vrtec, kar bo še kako prav prišlo staršem, ki so v ljubljanske vrtce letos prijavili 5058 otrok, prostih mest pa je le okoli 3000.
Res je, v okviru Nativa bomo odprli zasebno varstvo otrok. Z odzivom staršev smo zadovoljni in imamo veliko mest že zasedenih. Komaj čakamo, da sprejmemo prve otroke.

Po čem se bo vrtec razlikoval od ostalih v prestolnici?
V prvi vrsti nedvomno po dvojezičnosti, saj gre za špansko-slovenski vrtec. Učili jih bomo izkazovanja ljubezni in privzgajali odnos do lepe besede. Čas bomo preživljali kot ena velika družina. Spoznavanje kultur bo potekalo prek obiskov gostov, ki bodo predstavili svoje specifičnosti, ki jih njihova kultura predstavlja, veliko časa pa bomo namenili tudi spoznavanju narave in okolja, tudi na našem velikem vrtu.

Vrtec bo vrata odprl septembra, Eva se tako zdaj posveča še zadnjim podrobnostim pred velikim dogodkom. Se pa kljub številnim obveznostim v Sloveniji še vedno trudi čim pogosteje vzdrževati stik z Venezuelo.
''Domovino se trudim obiskati vsaj enkrat letno. Kdaj mi tudi ne uspe. Takrat je domotožje še večje, na srečo pa mi ga lajša moja družina tukaj v Sloveniji.''