Prekinitev razmerja je vedno neprijetna zadeva. Prisotna so močna čustva in vsa stvar hitro postane neprijetna. Nekaj v smislu 'Uf, še vedno spiš v moji majici … uhm … bi jo lahko dobil nazaj?' Prav zato je internet tako 'krasna' stvar. Partnerja brez težav in pojasnjevanja enostavno zapustite s kratkim e-mailom. Ne glede na to, da gre za najbolj neosebno in strahopetno dejanje.

Čeprav je bila razočarana nad načinom svojega 'delodajalca', s katerim je imela prej dober odnos, ga je vseeno poklicala. „Povedala sem mu, da mi je bilo v veselje delati z njim in da mu v prihodnosti želim le vse najboljše. Bil je dokaj prijazen, vendar sem imela občutek, da ga je moj klic nekoliko presenetil. To sem storila, ker nisem želela pustiti neprofesionalnega vtisa. Ne glede na to, kako neprofesionalno se obnaša klient, želim stvari vedno zaključiti na neki normalni medčloveški ravni. Mogoče je bil to tudi moj način, da ga opomnim, da se ljudem določene stvari vendarle pove v obraz ne pa s pomočjo dveh stavkov na računalniškem zaslonu.“

Kerry Patterson, soavtorica prodajne uspešnice 'Crucial Conversations' oziroma Odločilni pogovori, pravi, da si je težko predstavljati, da delodajalci dejansko verjamejo, da je odpuščanje ljudi preko elektronske pošte učinkovit in človeški način. „Če pa se kaj takšnega že zgodi, gre po mojem mnenju za dejanje iz preračunljivosti. Je hitro, dokazilo o tem, da ste delavca obvestili o prekinitvi pogodbe obstaja, pa tudi – ni potrebno razglabljati o vzrokih. To je še posebej priročno, če jih delodajalec pravzaprav sploh nima. Ampak ne glede na 'prednosti' … Takšen način je izraz, kako malo pomemben je bil delavec za delodajalca in delavca oropa za možnost pogovora. To pač ni način dobrega slovesa, kjer lahko ostanemo prijatelji!“

Takšna odpoved pri delavcu ponavadi pusti slab občutek, zato stvari ni dobro pustiti nedokončane. „Ta vas lahko ovira pri iskanju zaposlitve ali v vaši naslednji službi. Zato imate pravico zahtevati osebna pojasnila. Od šefa ali pa vsaj od direktorja kadrovske služba. Med delovne naloge slednjega namreč spada tudi opravljanje 'poslovilnih' razgovorov, pa če jim je to všeč ali ne,“ pravi Pattersonova.

„Če vam uspe priti do sestanka, vprašajte, kakšen je bil vzrok za odpoved. Če razlog ne bo recesija, ampak bodo rekli, da ste bili neodgovorni, da ste premalo delali in podobno, vi pa se s tem ne strinjate, ne pustite, da ostane pri splošni oceni. Naravnost vprašajte, kdaj ste nazadnje storili ali rekli kaj takšnega, da je delodajalec zgubil zaupanje v vas. Vztrajajte, dokler ne dobite konkretnega odgovora. Če ga bo nekdanji delodajalec le težko našel, bo jasno, da gre za izgovor, če pa boste dobili cel seznam slabo opravljenih nalog, pa vam bo to v pomoč, kako ne delati v prihodnji službi.“

Čeprav odpoved, predvsem takšna preko e-pošte, ni nekaj, česar bi se človek veselil in najbrž se vam sam način zdi nadvse sporen, pa na razgovoru nikar ne pustite, da vas zanesejo čustva. Vpitje na sogovornika ne bo rešilo ničesar. Kvečjemu se boste spustili na nivo pretirano čustvene in neprofesionalne osebe, ki vas ni bila sposobna odpustiti ob gledanju v oči, ampak vam je poslala e-mail.

„Na koncu pogovora se sogovorniku zahvalite za njegov čas. Povejte mu, da vas je oborožil z informacijami, ki vam bodo še kako pomagale najti novo službo in biti uspešni, ter dodajte, da takšne informacije pridejo prav vsakemu odpuščenemu delavcu, zato menite, da kratko e-sporočilo ni ravno dober način končanja delovnega razmerja,“ še dodaja Pattersonova. „Če se mogoče sprašujete, zakaj bi morali biti prijazni … Že res, da so vas odpustili, a profesionalnost se ne konča s končanjem pogodbe o zaposlitvi.“