Pogosta napaka staršev je sprejemanje odločitev iz napačnih razlogov. Če je na primer otrok nadarjen pri matematiki, hitro sklepajo, da bo dober ekonomist, ali če otrok lepo riše, ga že vidijo kot arhitekta, čeprav otrok pri vsem skupaj ne uživa in se tega početja ne veseli. Projeciranje poklica gleda na šolski predmet, ki ga otrok nadpovprečno opravlja, namreč ne sme biti glavna osnova za kakršnokoli razvijanje bodoče kariere, saj morda to tako dobro počne, ker išče pohvalo staršev. Največja ironija pri vsem skupaj pa je, da starši pogosto sploh ne vedo, kaj določena stopnja izobrazbe sploh pomeni in kaj lahko nekdo s posameznim formalnim nazivom sploh počne. Otrokom želijo to, za kar verjamejo, da je zanje najbolje, in pri tem pogosto zanemarijo oziroma spregledajo veselje in željo otrok. Ko otroci odrastejo, se kot posledica tega početja kaže nezadovoljstvo, saj opravljajo poklice, ki jih bodisi sovražijo bodisi imajo pri tem odpor do dela.
Opazovanje, spodbujanje ter razumevanje otrokovih želja je za starše mnogo bolj pomembno, kakor si to sploh lahko predstavljajo. Pomembno je namreč, da starši otrokovo vedenje in motivacijo opazijo in mu zato izkažejo tudi priznanje. Seveda je razumljivo, da otroci ne bodo vedno upoštevali starševskih dobronamernih zapovedi o izbiri in vrsti službe, zato je toliko bolj pomembno, da ko to otroci storijo, starši to potezo psihološko nagradijo. Usmerjanje in pripravljanje otrok na poklic pa se mora začeti že zelo zgodaj, vse od osnovnošolskih dni naprej.
Pogosto se dogaja, da otrok po končani srednji šoli ali fakulteti ugotovi, da je izbral napačno smer študija. Starši se morajo pri tem zavedati, da s tem ni nič izgubljeno, saj ima vsakdo vedno možnost za spremembo kariere, navsezadnje tudi oni sami. Zato je tovrstno priznanje že pol poti do uspeha, saj s tem starši hitro ugotovijo, ali ima otrok morda več tehničnih, analitičnih, fizioloških ali drugih sposobnosti, ki pridejo prav pri opravljanju želenega poklica.
Ali je razmišljanje študenta ekonomije, ki je osredotočen le na zaposlitvene oglase svoje izobrazbe, pravilno?
V Sloveniji je vse preveč uveljavljeno razmišljanje, da je opravljen zaključni izpit, diploma ali magisterij podlaga za iskanje le enega poklica, to je naziva formalne izobrazbe. Pri tem marsikdo pozabi na preprosto dejstvo, da v večini poklicev zaposleni uporabljajo le 20 odstotkov znanja naučenega skozi proces šolanja, ostalih 80 odstotkov pa je zanj povsem neuporabno oziroma se na to znanje preprosto pozabi. Razloge za to lahko poiščemo v vsesplošni filozofiji, ki nas uči oziroma nam skuša vriniti družbene ustaljene norme, brez katerih naj ne bi mogel posameznik preživeti. Sem seveda spada tudi klasično razmišljanje v obliki "pridobi čim boljšo izobrazbo, s čimer boš dobil dobro in varno službo". Žal pa ljudje skozi splošno izobraževanje v večini primerov pridobijo le niz suhoparnih ter splošnih podatkov, ki ga bodisi ne znajo bodisi nočejo preseliti v prakso – preseliti v smislu zmožnosti problemskega razmišljanja skozi katerega se razvija rešitev, za katero prej nismo razmišljali oziroma nismo vedeli, da sploh obstaja.
Dober primer zaposlitve, kjer se poklic ne glede na panogo lahko dobre obnese, je delo tržnikov v različnih podjetjih. Poleg klasične izobrazbe so v njegovem poklicu pomembni elementi tudi ostali dejavniki, ki niso naučeni skozi sam proces šolanja. Sem spada na primer poznavanje prodajnih tehnik, sposobnost prilagajanja, psihološko ocenjevanje strank ter druga praktična znanja, ki niso plod izobraževanja na univerzah.
Že več let je na našem trgu dela opaziti kronično pomanjkanje kadrov z naravoslovno-tehnično usmeritvijo, na ponudbeni strani pa je vse več družboslovnih poklicev. To dejstvo je za starše lahko zelo pomembno, saj lahko otroka predčasno usmeri oziroma mu predstavi poklic, ki dandanes sicer ni priljubljen, je pa dragocen in očitno nepogrešljiv za delodajalce.
