Kaj pa darila. Kako draga darila poklanjate?
Jaz zelo uživam v obdarovanju, čeprav raje dajem kot prejemam. Draga niso, saj nismo tajkuni. Zadnje veliko darilo, ki se mi je že kar poznalo na računu, je stalo okoli 500 evrov.

In najdražje ali pa najljubše darilo, ki ste ga doslej prejeli vi?
Motor BMW R 1200 RT. Sem zaprisežen motorist, že od malega naprej.

Kdo vam ga je pa podaril?
Jaz! Sem bil tako vesel, ko sem si ga kupil oziroma dokupil, ker je prišel na trg nov model in sem samo zamenjal.

Kaj pa kot otrok, ste živeli v razkošju ali ste morali paziti na denar?
Oče je bil trgovski potnik v tovarni kvasa v Mengšu. 'Blazna' kariera. Mama pa je bila doma. Bili smo zelo skromni, za kar sem še danes hvaležen. Sem poznal kar nekaj dobro situiranih družin in mislim, da smo mi danes bolj zadovoljni kot oni. Pri nas je šlo 'mal gor', pri njih pa 'mal dol'.

Torej ste najbrž kar kmalu začeli služiti svoj denar?
Pred študijem. Nisem naredil mature in zato sem v gledališču delal kot električar. 'Šraufal' reflektorje. Tako sem zaslužil prvi denar, ki smo ga potem seveda zapili. Je pa bilo to tudi moje prvo resno srečanje z gledališčem. Pa sem si enkrat rekel, 'ja, to bi pa tudi jaz'. Tudi med študijem sem še delal v Drami kot električar, potem sem šel pa tja kot igralec.

Kako se spominjate študentskih let? Je res, kar zdaj trdijo mladi, da takrat študentje niste imeli finančnih težav, ampak zgolj žur?
Mi smo imeli čez cel faks same dolgove, ampak dejstvo je, da v resnici nikoli več nisem imel toliko denarja kot študent. Če nisem imel jaz, je imel pa en prijatelj ali pa drug. Ne vem, kako je šlo, ampak za pijačo in za žuranje je bilo vedno.

Ste veliko 'žurali'?
Ogromno. Jaz sem vesel, da sem sploh še živ. Je pa res, da sem se rešil, ker sem si zelo zgodaj omislil družino in sem potem za razliko od marsikoga drugega popoldne hodil v vrtec namesto na pijačo. Poleg tega sem imel vedno tako hudega mačka po alkoholni noči, da sem hotel kar umreti.

Kaj pa kdaj kakšen kozarček za pogum pred predstavo?
Včasih so vsi govorili, da so igralci pijanci, boemi ... Mogoče je tudi bilo res. Ampak danes so drugi časi. Toliko je produkcije, premier, da tega pijan niti ne bi zmogel. Bi me hitro zamenjali. Tudi tukaj je namreč ogromna razlika. Igralci z gledališči nimajo več stalnih pogodb. Samo za eno leto in potem jih, če jih, podaljšujejo. Včasih si pa prišel v Dramo, pa si bil zaščiten kot kočevski medved in si bil lahko tam vse do pokoja. Zdaj morajo biti izjemno iznajdljivi, da preživijo.

Igralstvo v Sloveniji torej ne prinese hiš, dragih avtomobilov ...
Kje pa. Sicer si tudi takrat nismo mogli kupovati stanovanj. Edino Miha Baloh in Bert Sotlar. Onadva sta bila filmska igralca, ki sta delala tudi v Franciji. Baloh je menda z enim honorarjem kupil hišo. Ne vem, ali je bilo čisto res. Ampak če je šlo za koprodukcije, mednarodne filme in velike vloge, so bili zaslužki kar dobri.

Je bilo igralcem takrat kaj lažje, ko je bil trg še jugoslovanski in veliko večji?
Bilo je 20 milijonov ljudi in posnelo se je veliko filmov. Tudi na gledaliških festivalih smo ogromno nastopali in potem so nas najeli. Milena Zupančič, Rac … eni smo res ogromno delali naokrog. Ti smo zdaj 'jugonostalgiki'.

Kaj pa pogrešate od jugoslovanskih časov?
V smislu življenja nič, ker mislim, da je zdaj boljše. Veliko pa v smislu druženja. Predvsem s srbskimi kolegi. Hrvati so se vedno držali nekoliko na distanci.

Kaj bi bili, če ne bi bili igralec?
Arhitekt. Potem pa nisem naredil mature in je šla vmes sestra na arhitekturo. Pa sem rekel, da dveh ne potrebujemo. Žal pa mi ni bilo nikoli.

Pa je bilo že takrat težko priti na akademijo?
Imeli smo sprejemne izpite. Sicer so vpisali več študentov, ampak je bila po prvem letniku še ena selekcija. Mislim, da je bilo to dobro, ker takrat že pridejo do izraza posameznikove kvalitete. Drugače je pa še vse isto. Ista stavba, ista dvorana … Pa že 30 let obljubljajo stavbo, kjer bi združili vse tri akademije. Še pred kratkim na nekem sestanku. Sem jim rekel, da naj mi pridejo povedat na grob!

Koliko časa človek potrebuje, da se razvije kot igralec?
Vse življenje. Moraš brskati po sebi, življenju drugih … Ne moreš reči, ej, zdaj pa znam. To ni stvar znanja. Obrt seveda moraš obvladati. Torej, da imaš govorno tehniko, da se pravilno giblješ, razločno govoriš, ampak to so samo orodja. Če ima igralec še kaj za povedati, je pa že druga stvar.

Pa imamo Slovenci kaj povedati?
Imamo. Smo zelo dobri, tudi v svetovnem smislu. Kreativnost je neverjetna, glede na to, kako malo nas je.

Kaj bi izpostavili kot višek svoje kariere? Mislite, da ste ga že dosegli?
Upam, da še ne. Ne vem. Zmeraj uživam sproti. Lahko bi izpostavil tisto, za kar sem dobival nagrade, ampak …

Koliko vam pomenijo nagrade?
Zdaj ne več veliko. Saj si vesel, če kaj dobiš, ampak če jo dobim zdaj, ko sem že star, se vedno vprašam, če slučajno nisem hudo bolan, pa me hočejo še malo 'pockrljati' pred smrtjo.

Ste gledališčnik, televizijski voditelj, radijec, profesor, nastopate v reklamah … Kaj od tega vam je najbolj pri srcu?
Najboljše je gledališče. Ker imaš odziv publike in glede na ta odziv predstava ni nikoli enaka predstavi. Film je pa po kadrih in potem je montaža. In ko gledaš celoto, si misliš, to bi naredil čisto drugače. Si grem na jetra, če se gledam. Grozno.

Kje se pa največ zasluži?
Dobičkonosno ni nič. Mogoče reklame, če hočejo točno tebe kot osebo, ne kot lik. Ampak to ni za trenutno delo, plačajo te za 30 let nazaj, če si bil uspešen in te ljudje poznajo. Ampak res dobičkonosno ni nič, zato je treba veliko delati v najrazličnejših kombinacijah. Jaz sem bil v tem smislu malo poseben. Bil sem svobodnjak, še vedno pa sem v gledališču na leto delal 2 ali 3 vloge. Redkokdo ima to srečo

O kakšnih zaslužkih v vašem poklicu pa govoriva?
Varčevati za starost se ne da. Sproti pa se da tudi dobro živeti. Hišo bi lahko zdaj kupil le z velikimi dolgovi in ob pomoči staršev.

Kaj pa pokojnina glede na to, da so stalne zaposlitve redke?
Jaz sem nastradal, ker sem bil svobodnjak in nisem nič plačeval. V resnici niti nisem pričakoval, da bom tako dolgo živel. Zato sem še vedno na akademiji in ne grem, dokler me ne vržejo ven, da dosežem neko poprečje.

Če bi imeli zares veliko denarja …
Nisem nikoli imel takih želja. Za hrano imam, pijačo tudi, za oblačila ne potrebujem … Nakupovanja oblek me je namreč strah. Grem šele, ko žena reče, poglej, kakšen si. Kupim isti model hlač v treh barvah, tri majice in to je to. Največ denarja zapravim za potovanja z motorjem. Toskana, Korzika, Sardinija, Dolomiti, Lago di Garda … Kjer se je lepo za vozit in do ovinki. Zdaj se recimo odpravljam v Garmisch Partenkirchen na srečanje BMW-motoristov. Pa vsake toliko kam pobegnem z letalom. To so vse moje male radosti.

Marsikdo se vas spomni kot legendarnega voditelja oddaje Podarim dobim. V jeseni naj bi začeli z novo sezono. Boste zraven?
Sem nekje prebral, ja. Mene ni nihče poklical. Mogoče bi bil zdaj primeren Jurij Zrnec. Ampak glede na to, kako se je to takrat prijelo, bi me še vedno zanimalo. Takrat smo za smučanje zbrali res veliko denarja. Velikokrat je bilo prodanih več kartic, kot je bilo prebivalstva. Ljudi je motilo, da se ves denar steka v Beograd, ta pa je ostal tukaj. So raje dali …

Ampak tudi nagrade so bile zavidanja vredne.
Bil je socializem. Je eden telefoniral drugemu, da potrebujemo hišo, pa sta se zmenila. Nagrade so bile zares darila sponzorjev. Si ne predstavljam, kje bodo zdaj našli sponzorje v tem ultra kapitalizmu. Pa še davki so zdaj drugačni.

Črtast šal še imate?
Še, malo so ga molji načeli. Pa še 40 drugih, ki so jih ženske šivale zame. Vsako zimo sem dobil dva ali tri pakete šalov in kap.

Torej oboževalk ni manjkalo?
Blazno so me ljubile. Še posebej starejše gospe in otroci.

So bile kdaj kakšne težave z njimi?
Še vedno so. Ženske so bile najdražja stvar. Res so veliko stale. Tudi živcev.