Zagotovo ste že kdaj poskusili Karadžordžev zrezek. Prav Mićo je tisti, ki je jed pripravil prvi. Je eden najbolj cenjenih kuharjev na območju nekdanje Jugoslavije, ki danes kuhalnico vrti le še za sprostitev in za lastno veselje, sicer pa kuharski čarovnik kot ga imenujejo, danes uživa v statusu upokojenega profesorja kulinarike in piše spomine. Navsezadnje njegova specialitete niso bili le zrezki – je avtor na desetine jedi, ki so danes na območju nekdanje Jugoslavije že 'ponarodele'. Pisanje spominov nekoga, ki je v kulinariki tega prostora pustil neizbrisen pečat, je torej odlična pika na i dolge in uspešne kariere.

In spominov je veliko, saj brez Mića od leta 1956 pa vse do Titove smrti, ni minil niti en državni dogodek na najvišjem nivoju. Njegove specialitete je tako v več kot dveh desetletjih poskusilo več kot 190 najvišji državnikov s celega sveta. Vabili so ga tudi v tujino, kjer je v prestižnih newyorških hotelih kuhal politični in zvezdniški smetani.

Mića se da občasno srečati v zemunski restavraciji Mićina taverna, ki sicer nosi njegovo ime, a jo je že pred leti v upravljanje prepustil sinu Milanu enemu od njegovih treh otrok, ki je šel po njegovih kuharskih stopinjah.

Pravi, da je kuhanje ne le njegov poklic, ampak življenjsko poslanstvo, zato še vedno tudi sam poprime za kuhalnico. O tem, zakaj se ni zadovoljil le s tem, da bi bil izreden kuhar, ampak je zaslovel predvsem z lastnimi recepti, je za Glas Srbske povedal, da je želel državnikov, za katere je kuhal, postreči z nečim, kar bi bilo lastno okolju v katerega so prišli, a je ugotovil, da v svetovni gastronomiji ni ravno veliko nacionalnih jedi s tega konca sveta.

'Ideja za karadžordžev zrezek je prišla spontano. Neka Rusinja je želela, da ji pripravim kijevski kotlet, jaz pa nisem imel ne piščančjega mesa, ne drugih sestavin, zato sem naredil zrezek, ki sem ga napolnil s kajmakom in ga poimenoval po srbskem vodji,' se spominja Mićo, ki je na svetovnih kulinaričnih festivalih pobral številne zlate in druge medalje. Skupaj je patentiral okoli 200 danes nacionalnih srbskih jedi.

Priznava pa, da časi, ko je kuhal za Tita, Fidela Castra, Gadafija in Churchilla niso bili vroči le ob štedilniku, ampak tudi drugače. 'Nekoč je prišla informacija o možnem atentatu, zato sem moral igrati Titovega dvojnika.'

Kljub temu ima kontroverznega jugoslovanskega voditelja v dobrem spominu. 'Nekoč se je zgodilo, da mu je natakar po nesreči testenine namesto na krožnik nasul na obleko. Skrbelo nas je, kako bo reagiral zaradi spodrsljaja, a se je nasmehnil in mu rekel, da bi bilo dobro, če mu jih nekaj nasuje tudi na krožni. Sicer pa je Tito jedel za dva, ni bil izbirčen in je pojedel vse, pil je za tri, a se ni opijal,' pravi Mićo, ki sicer ne izda, kako se mu je kuhanje za pomembneže izplačalo finančno.