Carlos Slim Helú se je v mehiški prestolnici rodil kot sin libanonskega imigranta Juliana Slima Haddada, ki je v veliko mesto prišel leta 1912, star le 14 let in brez, da bi znal eno samo špansko besedo. Tja ga je poslala mama, ki ga je s tem rešila vpoklica v vojsko. Julian se je v Mehiki poročil z Lindo, hčerko prav tako libanonskih imigrantov. Leta 1911 je Slimov oče odprl svojo prvo trgovino La Estrella del Oriente. Zaradi izjemne poslovne žilice in trdega dela, delal je tudi po 20 ur na dan, je že deset let kasneje postal dober poslovnež, vreden 100 000 dolarjev – kar je v tistem času pomenilo pravo malo bogastvo, pojavljati pa se je začel tudi kot pomemben kupec na nepremičninskem trgu.

Carlosu Slimu, ki se je nato rodil kot najmlajši izmed šestih otrok, je bil tako posel položen že v zibelko. A oče ni preveč računal na gene, ampak se je odločil otrokom poleg družinskih vrednot privzgojiti še poslovni duh. Tako je vsak izmed njih že kot otrok dobil hranilno knjižico, nekaj denarja in navodila za upravljanje denarja. Carlos je očetove nasvete že kmalu preizkusil v praksi in svoje prve delnice mehiške nacionalne banke kupil pri rosnih dvanajstih.

Univerzitetno izobražen Slim se še pred tridesetim rojstnim dnevom že lahko pohvalil s 40 milijoni dolarjev, družba Grupo Carso pa je bila v vzponu. Ogromno so investirali v osemdesetih, čeprav je bilo v času, ko je bila država v globoki krizi, to precej drzno početje, a je prav to družbo, ki je težave zaradi velikega nacionalnega dolga in nacionalizacije bank, niso zaobšle, rešilo zloma. Finančno industrijski imperij Grupo Carso, danes združuje družbe Sanborns, Mixup, Sears Mexico, Cigatam, Condumex in Grupo Hotelero Hostam ter posredno obvladuje mehiški del ameriškega trgovca elektronskih naprav CompUSA.

A takratno bogastvo je v primerjavi z njegovim trenutnim bančnim računom, le drobiž za napitnino. Večino nekaj več kot 53 milijardnega bogastva, je posledica dejstva, da Slim nadzoruje večino telekomunikacij v Mehiki in večjem delu Latinske Amerike, Telmex, Telcel in America Movil. Kljub sedemdesetim letom, je še vedno vpet v posel, čeprav podjetja uradno vodijo njegovi sinovi, Carlos mlajši, Marco Antonio in Patrick.

Rast domačega imperija mu je omogočila širitev v tujino. V zadnjih petih letih je njegova družba América Móvil pokupila večino konkurenčnih mobilnih operaterjev v latinski Ameriki in postala vodilni operater v regiji z več kot 100 milijoni naročnikov.

Septembra 2008 je Slim kupil sedem odstotni delež ameriške časopisne hiše The New York Times, s čimer je postal največji delničar družbe, ki sorodstveno ni povezan z večinskimi lastniki, družino Sulzberger. Ko je lani jeseni družba zašla v resne finančne težave, Sulzbergerjevim ni preostalo drugega kot da sprejmejo 250 milijonsko Slimovo posojilo. Čeprav je bila vsota dovolj velika, da bo družbo vsaj nekaj časa obdržala nad vodo, pa ni niti slučajno dovolj velika, da bi izbrisala milijardni dolg družbe. Timesove finančne težave se torej nadaljujejo, Slimova želja po prevzemu ameriške časopisne hiše pa tudi ni poniknila, zato so vse glasnejše govorice, da se pripravlja prevzem.

Slim je tudi na vrhu družbe Impulsora del Desarrollo y el Empleo en America Latina, kar pomeni, da gre za družbo, ki bi naj skrbela za napredek in zaposlovanje v tem delu sveta. Družba se primarno ukvarja z razvojem infrastrukture, gradijo avtoceste, hidroelektrarne in druge energetske objekte, naselja, zdravstvene in izobraževalne ustanove, del družbe se ukvarja s transportom, surovo nafto in plinom.

Svetovni mediji so na Slima, ki se širše javnosti na široko izogiba, postali pozorni, ko je The Wall Street Journal leta 2007 objavil, da v času, ko vsa podjetja izgubljajo na vrednosti, Slimov imperij postaja tako močan, da bo Bill Gates kmalu zgodovina na vrhu lestvice najbogatejših Zemljanov. Letos je zares pristal na vrhu prestižne Forbesove lestvice kot prvi Mehičan v zgodovini, kot prvi državljan iz držav v razvoju in kot prvi v 16 letih, ki ni državljan ZDA.

Seveda pa Slimov vzpon ni ostal neopazen pri kritikih. V državi, kjer je povprečni letni prihodek na osebo 14 500 dolarjev in skoraj 20% ljudi živi v revščini, se namreč mnogim zdi nezaslišano, na je Slim dobesedno 'privatiziral' tako pomemben sektor kot so telekomunikacije, ob dejstvo, da njegova podjetja za telefonske klice zaračunavajo ene izmed najvišjih tarif na svetu! Znan mehiški profesor ekonomije Celso Garrido pa opozarja, da je Slimov imperij ob delo in kruh spravil mnoge manjše podjetnike in obrnike, monopolni položaj na mnogim področjih pa naj bi vsako leto na stotine ljudi prisilil, da si boljše življenje najdejo severno od Rio Grande.

Slima komentarji niso prizadeli. Nanje odgovarja s stavkom 'če živiš, kot hočejo drugi, si mrtev. In jaz ne živim v skrbi, kako se me bodo spominjali po smrti!' Tudi naziv najbogatejšega človeka na svetu, ga pušča hladnega. „Nikoli v življenju nisem delal s tem namenom,“ pravi. In ko so ga vprašali, kako mu je uspelo, da je njegovo premoženje celo v času krize tako zelo naraslo, je preprosto odgovoril: „Saj veste, kako je na trgu. Enkrat gre gor, drugič pa dol.“ Kot pravi, se prav nič ne obremenjuje z možnostjo, da bo, ko bo 'šlo dol' mnogo manj bogat.

Slim ima v svoji zbirki poleg naziva najbogatejši človek na svetu, mnogo najrazličnejših priznanj za podjetnika leta, a v zadnjem času ga, kot sam pravi, najbolj osrečuje humanitarno delo. Vsako leto raziskovalnim inštitutom nameni milijone za raziskave na področju medicine in biologije, podobne vsote pa gredo tudi za preventivne akcije, katerih namen je ozaveščanje ljudi o tveganjih za nastanek raka, diabetesa in bolezni ledvic, zardi česar je umrla tudi njegova žena.

Kot naložbo in projekt svojega življenja pa šteje družino. Leta 1966 se je poročil s Soumayo Domit Gemayel, prav tako pol Libanonko, ljubeznijo svojega življenja, kot pravi, s katero sta imela šest otrok. Skupaj sta preživela 32 let, leta 1999 je Soumayo namreč umrla zaradi odpovedi ledvic.