Ljudje pri teh vprašanjih po navadi skoraj otrpnejo, trdijo strokovnjaki. To pa je najslabše, saj delodajalci iščejo ljudi, ki se znajdejo v vseh okoliščinah. Poleg tistih, ki utihnejo, so druga največja skupina tisti, ki na vprašanje 'katera je vaša največja slabost' odgovorijo: 'Sem perfekcionist in postanem slabe volje, ko vidim, da drugi delu niso enako predani kot jaz.'

Težava, ki tukaj nastane je, da se je kandidat skušal izvleči s poudarjanjem slabosti, ki je v osnovi za večino prednost. Torej ni odgovoril na vprašanje, po drugi strani pa izraz 'perfekcionist' pri marsikom sproži alarm in se vpraša, ali morda ne gre namesto za delovnega, za človeka, ki se, namesto da bi se posvetil bistvu zastavljene naloge in jo skušal čim hitreje in čim bolje opraviti, zapleta v obrobne nepomembnosti in jim daje mnogo večji pomen, kot ga imajo v resnici.

In pravilen odgovor, če želite v resnici povedati isto stvar …
Na primer … ''Na začetku poklicne poti sem imel veliko potrebo po nadzorovanju vseh delov projekta in sem bil prepričan, da bom lahko odpravil vsako napako, če bom le vedel zanjo. S časom sem se naučil zaupati sistemu podjetja in svojim sodelavcem, da svoje delo opravljajo dobro. Čeprav se me ta občutek občasno še vedno poloti – in vem, da je lahko nadležno –, se vedno skušam osredotočiti na svoje delo.''

'Povejte mi kaj o situaciji, ko ste se močno sprli s svojim nadrejenim?'
Večinski odgovor: 'Očitno sem zelo srečen človek, saj se mi to še ni zgodilo.'
Prvič, večina vam ne bo verjela. Manjšina pa bo pomislila, da ste očitno pretiha miška, da bi se sploh kdaj uprli navodilom. Povzetek: nimate hrbtenice! Oboje je slabo.

Raje recite: ''Povsem normalno je, da imamo ljudje različna mnenja. Doslej sem konflikte vedno reševal tako, da sem poslušal argumente nadrejenega in nato podal svoje videnje situacije. Bila je na primer situacija, ko šef ni bil zadovoljen z mojim poročilom, čeprav sem menil, da je narejeno dobro. Razložil mi je svoje pomisleke in jaz sem predstavil svoje argumente. Na koncu sem dodal nekaj podatkov, on pa je upošteval tudi moje predloge."

''Opišite še situacijo, ko pa pogovor ni bil mogoč in so vašo pobudo povsem zatrli ali pa je neslavno propadla.''

''Uf, ne vem … nadrejeni so vedno hvalili moje delo ...'' Pošteno povedano, gotovo je že vsak kdaj vsaj malo 'zamočil', kajne? Zato raje priznajte. Delodajalec v resnici ne išče popolnosti, ampak ga zanima, kako uspešni in hitri ste pri sprejemanju odločitev, koliko odgovornosti ste pripravljeni sprejeti, ste se sposobni spoprijeti s kritiko, kako hitro lahko napako popravite, jih sploh sprejmete in kaj ste se iz dosedanjih napak že naučili.

Primer boljšega odgovora bi na primer bil … ''V prejšnjem podjetju sem bil vodja trženja in v primeru enega izmed izdelkov, katerega trženje je bilo moja naloga, se je izkazalo, da smo šli prehitro v prodajo, da raziskava trga ni bila dovolj temeljita in ciljna skupina določena preohlapno. Raziskavo sem ponovil, prilagodili smo oglasno kampanjo in prodaja je na koncu dosegla naša pričakovanja, vendar nekaj mesecev kasneje ...''

Karkoli boste na najtežja vprašanja odgovorili, naj odgovori odražajo iskrenost, voljo po učenju in spremembah ter naj predstavijo vas, kot ste. Ne skušajte biti nekaj, kar niste. Če ne prej, se vam bo to maščevalo, ko boste zares dobili delo in bodo od vas pričakovali stvari, ki jih ne boste zmogli ali ne boste želeli dati.