Zakon o delovnih razmerjih zagotavlja pravico do minimalnega letnega dopusta v posameznem koledarskem letu, ki ne more biti krajši kot 4 tedne, ne glede na to, ali dela delavec polni ali krajši delovni čas od polnega. To pomeni, da ima delavec, katerega delovna obveznost je razporejena na pet delovnih dni v tednu, minimalni letni dopust v trajanju 20 delovnih dni. Za delavca, ki dela šest dni v tednu pa minimalni štiritedenski letni dopust pomeni 24 delovnih dni.

Delavec pridobi pravico do letnega dopusta, ko mu preteče čas nepretrganega delovnega razmerja, ki ne sme biti daljši od šestih mesecev. Ko delavec izpolni pogoj šestmesečnega nepretrganega delovnega razmerja, pridobi na začetku vsakega koledarskega leta pravico do celotnega dopusta pri istem delodajalcu in ni potrebna izpolnitev tega pogoja vsako leto sproti.

Poleg tega zakon določa primere osebnih okoliščin, na podlagi katerih delavcu že na podlagi samega zakona pripadajo dodatni dnevi letnega dopusta (starejši delavec, invalid, delavec z najmanj 60-odstotno telesno okvaro, delavec, ki neguje in varuje otroka s telesno in duševno prizadetostjo ter delavec z otrokom do 15 leta starosti, pri čemer pravica pripada tako materi kot očetu).

Delavec ima pravico do izrabe 1/12 letnega dopusta za vsak mesec dela v posameznem koledarskem letu:
- če v koledarskem letu, v katerem je sklenil delovno razmerje, ni pridobil pravice do celotnega letnega dopusta
- če mu preneha delovno razmerje pred potekom roka, po katerem bi pridobil pravico do celotnega letnega dopusta
- če mu delovno razmerje v tekočem koledarskem letu preneha pred 1. julijem.

Če delavec med koledarskim letom sklene pogodbo o zaposlitvi z drugim delodajalcem, mu je vsak delodajalec dolžan zagotoviti izrabo sorazmernega dela dopusta glede na trajanje zaposlitve delavca pri posameznem delodajalcu v tekočem koledarskem letu.

Lahko pa se delavec in delodajalec dogovorita o drugačni izrabi letnega dopusta. V ta namen je delodajalec ob prenehanju delovnega razmerja dolžan dati delavcu potrdilo o izrabi letnega dopusta. Ker je vsak delodajalec dolžan zagotoviti le sorazmerni del letnega dopusta, je vsak od njiju dolžan izplačati tudi le sorazmerni del regresa za letni dopust.

Delavec pa ima pravico izrabiti en dan letnega dopusta na tisti dan, ki ga sam določi, o čemer mora obvestiti delodajalca najkasneje tri dni pred izrabo. Starši šoloobveznih otrok pa imajo pravico izrabiti najmanj teden dni letnega dopusta v času šolskih počitnic. Delodajalec mu teh dveh pravic ne more odreči, če to resneje ne ogroža delovnega procesa.

Delodajalec je dolžan delavcu zagotoviti izrabo letnega dopusta do konca tekočega koledarskega leta, delavec pa je dolžan do konca tekočega koledarskega leta izrabiti najmanj dva tedna, preostanek letnega dopusta pa v dogovoru z delodajalcem do 30. junija naslednjega leta.

V primeru odsotnosti delavca zaradi bolezni ali poškodbe, porodniškega dopusta ali dopusta za nego in varstvo otroka ima delavec pravico izrabiti ves letni dopust, ki ni bil izrabljen v tekočem koledarskem letu zaradi odsotnosti zaradi bolezni ali poškodbe, porodniškega dopusta ali dopusta za nego in varstvo otroka, do 30. junija naslednjega koledarskega leta, če je v koledarskem letu, v katerem mu je bil odmerjen dopust, delal vsaj šest mesecev.

Če pa je delavec v koledarskem letu, v katerem mu je bil dopust odmerjen, delal manj kot šest mesecev, ima pravico izrabiti letni dopust do konca tekočega koledarskega leta, od tega mora izrabiti do konca koledarskega leta najmanj dva tedna, preostanek pa v dogovoru z delodajalcem do 30. junija naslednjega leta.

V zvezi z nadomestilom plače v primeru odsotnosti z dela zaradi izrabe letnega dopusta pa je treba upoštevati, da je delodajalec dolžan delavcu izplačati nadomestilo plače za tiste dneve in za toliko ur, kolikor znaša delovna obveznost delavca na dan, ko zaradi izrabe letnega dopusta ne dela.