Podatke o plačah direktorjev največjih ameriških podjetij je že leta 2006 začela spremljati agencija The Associated Press (AP). Ugotovili so, da ne glede na zaskrbljujoče stanje v svetovnem gospodarstvu direktorji prejemajo vedno višja plačila. Edino, kar se je spremenilo, je, da so se zmanjšale nagrade, ki so si jih izplačevali v gotovini, povečal pa se je delež nagrad v obliki delnic, s katerimi lahko lastnik razpolaga šele ob izpolnitvi določenih pogojev, kot je na primer dosežena zastavljena rast dobička.

Povprečna plača direktorjev se je tako v letu 2011 v primerjavi z letom prej zvišala za 6 odstotkov in je znašala 9,6 milijona dolarjev oziroma 7,65 milijona evrov, kar je največ, od kar AP spremlja višino nagrad, ki jih za svoje delo dobijo direktorji največjih ameriških podjetij. Delež delnic v nagradah se je povečal zaradi želje lastnikov, da bi svoje vodstvene kadre motivirali k doseganju začrtanih ciljev ter hkrati poskrbeti, da bodo čim bolj zavezani podjetju, ki ga vodijo. Tako naj bi tudi preprečili, da so se nagrade direktorjev večale ne glede na to, kako uspešno je podjetje poslovalo. V povprečju je vsak šef podjetja dobil kar 3,6 milijona dolarjev v delnicah.

Američani so hkrati sprejeli tudi zakon, po katerem morajo za vsako povišanje plače direktorju svoje soglasje dati tudi delničarji. Plače so tako javne, hkrati pa so zakonodajalci računali, da si nihče ne bi želel doživeti sramote, ki bi ga doletela, če bi mu delničarji povišanje zavrnili.

Na drugi strani je zgodba povprečnega ameriškega delavca, ki bi moral za tako plačo delati kar 244 let. Da bomo dobili malce boljši vpogled, o kakšnih zneskih govorimo, dodajmo še primerjavo s slovenskimi plačami. Da bi zaslužili toliko kot omenjena gospoda, bi povprečni Janez in Micka morala delati kar 425 let, če upoštevamo povprečno slovensko bruto plačo. Seveda to velja le za tiste, ki službo imajo.