Predvsem marsikateri proizvajalec pri tem potepta vse človekove pravice, tudi otrokove!

Svetovni dan boja proti otroškemu delu 12. junij je še kako potreben, saj je na svetu trenutno po podatkih ILO več kot 115 milijonov otroških delavcev, starih med pet in štirinajst let.

Številka se sicer zmanjšuje, upadati je začela po letu 2000. Leta 2000 je delalo 246 milijonov otrok, leta 2007 pa 218 milijonov  otrok. Kljub temu otroci še vedno predstavljajo 40 do 50 odstotkov vseh žrtev izkoriščevalskega dela.

Najhuje je v azijsko-pacifiški regiji in podsaharski Afriki. Ti otroci opravljajo dela povsem neprimerna njihovim letom in posledično zelo nevarna. Tako naj bi se vsako minuto vsaj eden od teh otrok ponesrečil šri svojem delu. Delajo v različnih panogah – od kmetijstva pa do industrije. Pot mnogih se konča pri trgovcih z belim blagom.

In ko boste naslednjič brcnili nogometno žogo ... največ na svetu jih izdelajo pakistanski otroci. Prav tako kot marsikatero obleko ali čevlje, ki jih imamo na sebi ...

Težko življenje malih azijskih tekstilnih delavcev

Najbrž se še marsikdo spomni dokumentarca, ki je pred leti razkril, da večino oblačil, tudi tistih, ki nosijo podpise znanih kreatorjev, sešijejo v Aziji, kjer za to uporabljajo najbolj poceni in spretno delovno silo – otroke. In čeprav so takrat vsi po vrsti zatrjevali, da bodo temu naredili konec, obisk britanskih novinarjev v Bangladešu razkriva, da se to nikakor ni zgodilo.

Novinarji so se odpravili v enega najrevnejših predelov mesta, kjer v skrajni bedi živi okoli 18 tisoč ljudi. Ob sedmih zjutraj je tukaj že okoli 40 stopinj Celzija in nepregledna množica mrčesa  in druge golazni.

Ljudje si delijo 'skupne kuhinje', ki so v resnici veliki lonci na prostem, ulica pa je prepletena z električnimi kabli. Požari so neizogibna stalnica. Med odraslimi je veliko otrok, ki jim že na obrazu piše, da jim življenje ne prizanaša. Najti otroškega delavca je približno tako lahko kot v supermarketu najti polno nakupovalno polico.

Doly je 14-letna delavka. Že dve leti je šivilja in na dan dela 12 ur. Spi na leseni deski, ki bi ji težko rekli postelja, v majhni sobici, ki je le slab približek stanovanja. Ko jo vprašajo, ali ima kdaj prost dan, le zamišljeno pogleda in pove, da dela sedem dni v tednu vsak dan v letu. Imena tovarne, kjer dela, ne pove iz strahu, da bi jo odpustili. Potem bi bila brez dohodkov, ki na mesec znašajo okoli 20 evrov! Hashi je še ena izmed ljudi, ki so poskusili, kaj pomeni iti v službo pri desetih letih. Danes je stara 35 let. Je brezposelna, ker je za delo v šiviljski delavnici prestara. Idealna starost je namreč 16 let.

Toliko, kot so stare najbolj zaželene manekenke, ki bodo sešita oblačila potem nosile na modnih brveh. Tudi po videzu, predvsem vitkosti, če ne podhranjenosti, so si manekenke in delavke dokaj podobne. Le z majhno razliko – medtem ko marsikatera manekenka strada in namesto hrane je vato, si delavke hrane preprosto ne morejo privoščiti. In zakaj šestnajstletne delavke? Ker imajo gibke prste in še dobro vidijo.

Hashijina prijateljica Jasmine je na porodniškem dopustu, kar v praksi pomeni, da je brezposelna in brez dohodkov. Ko bo rodila, bo otroka poslala k staršem na deželo, kjer bo živel, dokler ne bo dovolj velik, da začne sam delati. Torej vse dokler ne bo star tri leta. Videla ga bo enkrat na leto.

Ko so 'poceni' trgovci poklicani pred medije, ki jih sprašujejo, kako jim uspeva prodajati oblačila po tako nizkih cenah, ponavadi povedo, da je njihov delovni proces izjemno natančno organiziran, zato ni izgub, ker prodajo velike količine, pa si lahko privoščijo tako nizke cene. Pa ne da lažejo?

V Veliki Britaniji je bila pred časom na udaru družba Primark. Čeprav so obljubili, da ne bodo več izkoriščali otrok in drugih azijskih delavcev, novinarji potrebujejo le nekaj ur, da najdejo delavca, ki za 30 evrov na mesec dela v tovarni, ki šiva oblačila prav za to družbo.

Soočeni z vprašanjem v Primarku najprej grozijo s tožbami in odvetniki, če zgodba kdaj ugleda luč sveta. Pozneje odgovorijo z bolj pomirljivim tonom: “Uradni dobavitelj je za pomožna dela najel še neko drugo podjetje, ki očitno ne izpolnjuje zahtevanih standardov.“

A obtoževati samo Britance bi bilo skorajda nesramno. Jibon in Raja namreč prav tako delata v tekstilni tovarni. Plača? 50 evrov na mesec, nič počitka in seveda nobene socialne varnosti. In za koga šivata? Na oblačila pripenjata lističe z znamkami H&M, Calvin Klein in Florence&Fred za Tesco.

Za H&M je šivala tudi Khodeza. Za 30 evrov na mesec, vse dokler si ni med likanjem močno opekla noge in je morala nekaj dni ostati doma. Na delo se ji ni bilo treba več vrniti, ker so jo odpustili. "Tudi po vseh štirih bi se splazila v službo, če bi le šlo,“ opisuje svojo stisko.

Kako bo zdaj živela, še ne ve, a tudi doslej ni bilo rožnato. Plača 30 evrov na mesec v resnici pomeni naslednje: najemnina bornega stanovanja znaša okoli 20 evrov ali celo več. Z ostankom je treba preživeti.

In kaj pravijo pri H&M? "Leta 2009 je 153 tisoč delavcev in 15.140 menedžerjev iz 107 bangladeških tovarn na obveznem izobraževanju gledalo film o izkoriščanju zaposlenih in dobilo vsa potrebna navodila, da se to ne bi dogajalo.“

In potem se marsikdo vpraša, ali resno mislijo, da bodo 'vladarji' revnih četrti, ki zaposlujejo in odpuščajo z bejzbolskimi kiji v rokah, poslušali napotke iz neke zaposlitvene delavnice …

Resnična cena kavbojk za 10 evrov in majice za 2 evra je tako pogosto nekoliko višja. Vključuje še namreč nekaj poteptanih človekovih pravic ali celo življenj.