In veliko volje. “Hotel sem, da bo moj sin nekoč ponosen name,” pravi. Kar dobro mu je uspelo. Njegovo podjetje namreč na leto poskrbi za prevoz več kot 10 milijonov potnikov, ekskluzivno pogodbo imajo z okoli 100 podjetji, vse skupaj pa na leto prinese 170 milijonov funtov.

Danes, na viški uspeha pravi, da se mu niti slučajno niso uresničile sanje. “Tega namreč nisem sanjal, ker sem bil preveč zaposlen z delom. Najprej s preživetjem, potem pa z resnim delom. Tako je že 35 let,” pojasnjuje. Zanimivo je, da je podjetje uradno ustanovil na prvi april, torej dan šaljivcev. “So me svarili, da to morda ni najbolj pametna ideja, pa sem si rekel, prvi april je primeren ravno toliko kot kateri koli drug dan.”

Posel je očitno postal povsem resen, Griffin pa je ponosen tudi na to, da obenem skrbijo za okolje. “To je velik izziv za podjetje, ki se ukvarja s transportom. Nam gre kar dobro, saj smo med drugim prejeli nagrado 'diamantni standard' za znižanje emisij ogljikovega dioksida, ki jih v zrak pošljejo naši avtomobili.” Pa tega ne počnejo le iz ljubezni do okolja, temveč tudi zaradi posla. “Ljudje se vse bolj zavedajo, da je onesnaženje 'morilec' in želijo nekaj spremeniti. Če imajo za isti denar na izbiro zeleni taksi ali vozilo, ki puha strupe kot dimnik, se vse pogosteje odločijo za prvo možnost.”

Uspeh svojega podjetja pripisuje tudi strokovnemu in natančnemu izboru taksistov. “Smo kar zahtevni. Poleg potrebnega zdravstvenega pregleda in dokazila o nekaznovanosti, morajo še na test splošne razgledanosti in trening komunikacijskih sposobnosti. Zadovoljstvo strank je zelo pomembno, saj živimo v časih, ko je konkurenca med taksisti velika.” Najpomembnejša stvar, ki jo zahteva od svojih voznikov je točnost. “Če stranka enkrat čaka, to pomeni, da ne bo zadovoljna in bo šla naslednjič drugam.”

Plače britanskih taksistov so različne, tudi do 500 funtov na teden, prednost pa je tudi izjemno fleksibilen urnik, saj lahko sami izbirajo, koliko dni na teden bodo delali.

Čeprav se je marsikdo zaradi krize odpovedal kakšni malenkost, kamor spada tudi redna ali občasna vožnja s taksijem, pa Griffin pravi, da njegov posel ni utrpel prevelike škode. Je pa brez dela ostal marsikateri samostojni taksist, ki je prej lahko životaril ob nekaj strankah in skromnih napitninah, že ob majhnem zmanjšanju strank, pa posel ni več prinašal sredstev za preživetje. “To sicer tudi zame ni popolnoma neznana zgodba,” pravi. “Moja prva služba je bila v papirnici, kjer sem bil pomočnik računovodje. Na teden sem zaslužil 13 funtov in ko je od tega svoje vzela še država, je ostalo le še slabih 10 funtov na teden. Ko se je leta 1970 rodil moj sin in kmalu je prišel v leta, ko je začel spraševati vprašanja o tem kaj delam, koliko zaslužim … povsem nedolžna otroška vprašanja, sem se pa vseeno začel spraševati, ali ne bi bil sinu boljši zgled, če bi se nekoliko potrudil in ne bi ostal pri karieri voznika mini-taksija."

Njegova življenska zgodba ima še nekaj več vzponov in padcev. Po srednji šoli se je ukvarjal s priložnostnimi deli, potem pa se je odločil, da bo postal računovodja. Želel je razumeti, kako deluje poslovni svetu, tudi zato, ker je imel njegov oče majhen gradbeni posel. In prav v tem obdobju se je oče odločil, da bo majhno obrt nekoliko razširil, a se je projekt končal neuspešno in z velikanskimi dolgovi. „Moral sem pustiti pripravništvo in poskusiti rešiti, kar se je rešiti dalo, vmes pa sem se lotil še vsakega priložnostnega dela za še tako boren zaslužek. Na koncu sem sledil zgledu nekaj prijateljev in ob večerih delal kot taksist.“ Ko je oče našel drugo zaposlitev, je opustil misel na rešitev družinskega podjetja, saj je bila to skoraj nemogoča misija.

„Skupaj s kolegom sva začela razmišljati o podjetju. Najprej ime. Hotel sem, da je na črko a in ker je on stanoval v Addison Gardens, sva vzela prvi del imena ulice in dodala Lee, ker se je dobro slišalo. Tako je nastalo podjetje Addison Lee. A za razliko od množice drugih, ki začenjajo svoj posel, jaz res nisem imel nobenega začetnega kapitala. In to v Londonu, ki je 'taksi meka' in se taksi službe oglašujejo na vsakem vogalu.“
Po svoje smo še danes 'dobro varovana londonska skrivnost'. Skorajda ne oglašujemo svojih storitev. Delamo na osebnem stiku in tudi slovesu, da smo pošteni in dobri delodajalci, ki ne izkoriščajo tujih delavcev za mizerno plačo.“

Prav pri slednjem, odnosu do zaposlenih, pa ima svojo vlogo tudi njegov vzornik v poslovnem svetu je milijarder Richard Branson. “Občudujem ga, ker vedno deluje kot prijetna oseba, čeprav je v življenju res uspel. Njegovi zaposleni – od asistentov pa do zadnjega delavca, povedo o njem same lepe stvari in to se mi zdi zares občudovanja vredno. Sem pa po svoje vzornik tudi sam sebi. Branson je na primer izhajal iz drugačnega okolja. Njegov začetni kapital je bil mnogo večji kot moj, pa menim, da je tudi meni v okviru mojih kriterijev, kar dobro uspelo.”

Mnogi ga sprašujejo, če bo posel še kako razširil, a pravi, da tega ne načrtuje. Če se bo to zgodilo, prav, če ne, tudi. Meni namreč, da lahko velikopotezni načrti v poslovnem svetu marsikoga zapeljejo tako daleč, da izgubi kompas in v boju, da bi zaslužil še več in še hitreje, izgubi vse tisto, za kar je prej dolgo garal.

Oba sinova, zaradi katerih je posel sploh začel, sta danes poročena in imata svoje otroke. In sedita v upravnem odboru družbe Addison Lee. „Svojo nalogo sem torej kar dobro opravil,“ se smeje Griffin.